Pecivo za na pot

12. jul 2007 17:54

Mi imamo svoje punkte kje med potjo kaj pojesti. Rada pa tudi spečem za na dopust in dam kasneje v hladilnik. Ne vem zakaj se mi kaj od doma tako prileže za h kavi. Recimo jogurtno pecivo z sadjem, kaka mrzla potička, ..... ham-njam

12. jul 2007 19:26

 

Eh, fleur, ne se jezit, ampak nas včasih debata tako zanese, da začnemo z začimbami pa končamo pri always ultra...Tu smo še kar nekje blizu ostale.

 

Nekaj preprostega še z mojega zelnika: kar iz že gotove mešanice za pizzo (od Žita, pol kg pakiranje) zgneteš testo, gotovo je en dva tri. Narediš majhne pize,okoli 7 cm premera, premažeš s kečapom in nadevaš: sesekljaš zeleno in rdečo papriko pa malo čebule, dodaš kakšna zelišča, tudi kapre se lepo podajo zraven, potempa dodaš koščke slanih ribjih filetov (inčune), na koščke zrezanega pekajenega lososa, košče mocarele in podobno. Spečeš in drugi dan je še boljše kot takoj (čeprav pri nas izginejo še mlačne).

 

 

 

mamamia

13. jul 2007 2:20

Res, debata včasih zaide, ampak je čisto lušno :) Sama pa sem zadnje čase čisto drugače naravnana. Nimava še družinice in sem zaradi doktorskega študija cele dneve odsotna. Že kake 2 leti se prehranjujem zunaj, saj domov prihajam zelo pozno. Kuham pa tako rada in včasih mi še kaj rata naredit :)) Zato komaj čakam tritedenskega dopusta, ko si bom dobesedo odpočila dušo ob kuhariji, ker me od bukl že pošteno glava boli in kako branje na plaži zame odpade. Že lani sem pred morjem (šlo nas je več, cela druščina) imela tako veselje s pripravo jedi, ki smo jih potem vzeli sabo. Že za na pot razne prigrizke, potem pa še take za prve dni. Sicer pa sem se tudi doli javila za dežurno kuharico in z zagonom sem odletela gor s plaže in vse pripravila... Vsi so bili navdušeni in seveda hvaležni, jaz pa totalno happy. Verjamem pa, da si takole z družino, majhnimi (in že večjimi otroci hehe) rade odpočijete in užijete dopust. Papa, katka

13. jul 2007 8:10

Tud mi nič ne vlačimo s sabo, razen domačega vinčka in šnopčka (za zdravilo ). Mi je pa kar pasalo, ko je prišla sestra na obisk s polnim piskrom hrane.. Je pa ritual da se ustavimo na črpalki pred mejo, kupimo sendviče in jih do Zagreba že zmažemo, pa naj bo ura 3 zjutraj al pa 6 zvečer. Pa voda.. Ampak na cilju pa obvezno laško - pa spet ni pomembno, kolk je ura, he,he. Tina

13. jul 2007 8:20

Pri nas vedno pripravimo "pohančke" (majhne zrezke ocvrte perutnine) in stročji fižol v solati. S to navado smo začeli, ko so bili otroci še majhni in pot na morje dolga, in jo nadaljujemo zdaj, ko je pot kratka in otroci odrasli. Brez tega ni morja. Ko pridemo, ni lepšega, kot skupaj sesti za mizo (v kampu) in pomalicati naš običajen obrok. Najprej pa kozarček borovničevca. Veliko pomenijo rituali, ki nam lepšajo življenje. Ta je eden takih. Danca

13. jul 2007 10:36

zelo veliko pohval so bili deležni neki mini bureki. ne vem, kako se jim reče. zagotovo se bo kdo spomnil in napisal. strinjam se z vendelino. same sebi naredimo medvedjo uslugo, če svoje najdražje oblikujemo v scrkljane r. moja sodelavka pravi: otroci zrasejo, tudi če kdaj jejo zgolj kekse. in to industrijske, ne domače. mimika

13. jul 2007 11:10

Pitulice? rimljanka