Zdravilo proti raku?

http://www.worldwithoutcancer.org.uk/  http://www.ivonazivkovic.net/B17.htm   Preberite si zgornja linka! Meni osebno sta za rakom umrla oče in dedek, pred štirimi leti je hčerka prebolela maligni melanom. Od takrat dalje gledam na življenje s popolnoma drugačnimi očmi! Prej tako pomembne stvari, so mi postale popolnoma nepomembne.  Ne bojim se, da sama umrem, groza pa me je, da bi preživela svoja otroka.     lp Nena[deteljica]

Nena-morje

3. jun 2007 14:12

Slišala sem , da je post najboljše zdravilo. Za vsak slučaj sem kupila knjigo o postu. Zelo dobr učinek ima. To je kao Peterletov post. Moja sodelavka vsako leto naredi tak post, v glavnem zaradi kilaže. Pa veliko zdravja vsem nam! ham-njam

3. jun 2007 16:10

Raka ni mogoče izstradati s še takšnim postom. Res, da ljudje verjamejo marsikaj in poskušajo,v tem ne vidim nič slabega, a verjeti v nekaj na eni strani  in neizpodbitna dejstva na drugi so tudi del stvarnosti.

Malce preveč preprosto bi bilo s postom zdraviti raka? Mamamia

mamamia

3. jun 2007 21:06

Dragi mamamia in ena mš in vsi, ki boste to brali, verjemite meni, ki imam že enajst let staža z rakom - enkrat sarkom in dvakrat karcinom. Ko se začnejo prve težave, ga ni čez post. Ne mislim tistega strogega - Peterletgovega. Samo nehajte jesti in začnite iskati izvor težav. Če bi bilo tisto, kar piše v navedenih linkih res, bi bilo čudovito. Pa ni. Za ozdravitev raka ga ni čez dobrega kirurga in kakšno kemo- oz. radioterapijo. Vse ostalo pomaga, če verjameš. Po vseh borbah, ki sem jih dala skozi, sem vprašala zdravnico na OI, če bi pomagala kakšna homeopatija, kakšen zdravilec, šla bi tudi v Tunjice ali pa k tistemu jezeru v Prekmurju, šla bi v cerkev.... Rekla mi je, da pomaga vse, v kar verjameš. Zankrat lahko verjamem samo v uradno medicino, tisto, ki nam jo dajo na Onkološkem inštitutu. Za zdrave ljudi sta gornja linka senzacionalna in ti še zdravemu dajeta možnost, da "če pa le zboliš, pride to v poštev". Ko pa zboliš, ni časa za nič drugega, kot za dirko, v kateri zmaga rak ali pa ti. Bodite zdravi in lp! ovčka

4. jun 2007 10:57

Ovčka, hvala za tole mnenje. Na vse pretege iščem možnosti, da bi meni zelo draga oseba uspela premagati to bitko z rakom; žal bitka ni moja in težko se vživim v njeno kožo. Najhuje je, ko bolnik izgubi upanje, zato se obračam na vas. Bolezen iz dneva v dan napreduje po prečiščevanju po 6 mesecev trajajočem zdravljenju s kemoterapijo. V čakanju na novo serijo oziroma (uapamo) na odločitev, da z zdravljenjem nadaljujemo, potrebuje predvsem podporo, saj iz dneva v dan peša njena volja, ubijajo jo bolečine. Da bi zadevo prebrodila in preživela čas do novega tretmaja na OI, v kar očitno tudi ona še edino verjame, menim, da sedaj najbooj potrebuje psihično oporo; pa ne nas zdravih, ki "je ne rezumemo". Ali obstaja kakšna skupina, kjer bi se zdravljeni ali oboleli za rakom srečevali - področje MB? Ali kakšen drug predlog... Grozno je biti le nemočen opazovalec... tabina

4. jun 2007 11:09

Težko je kaj svetovati. nekaterim post pomaga, ampak res ne vsem. Mislim, da je najprej treba sprejeti, da zmaga ni vedno le "premagati bolezen" in na tem graditi dalje. naj se zgodi kar se mora, ampak sedaj je pač treba narediti, kar se narediti da in pomagati. Ko se pa enkrat človek v sebi odloči, da bo odšel, pa ja treba spustiti. Ampak to ni tako enostavno. Če ne bi imela izkušenj z meni zelo drago osebo pač ne bi mogla takole "pametovati". Da bi bila v MB kakašna skupina, ne vem. Poznam pa nekaj ljudi, ki so rak premagali s pomočjo dobrega terapevta, ampak o tem bi raje več po zasebni pošti.

4. jun 2007 11:28

Tabina, hudo mi je za vsakega, ki izgublja voljo. Ravno, ko sem prebolevala prvega raka, so pri nas na Koroškem ustanovili društvo za boj proti raku. Šla sem enkrat in nikoli več. Ni mi bilo všeč tisto povdarjeno, že skoraj evforično ali pa umetno navdušenje nad "našim" bojem. Poleg tega smo bili v skupinici različni "jastogi" in vsak je hotel govoriti samo o svojem raku. Govorili so o vseh mogočih operacijah, načinih zdravljenja in podobna jajca... Nihče pa ni govoril o tem, kar je mučilo mene: o nenehnih bolečinah, o strahu, ki je prišel večinoma ponoči, o tem, da morda ne bom videla vnukov, da ne bom več brala, poslušala muzike.... Takrat sem še hodila v službo in imela sem čudovite sodelavce in šefe, največ pa mi je pomagal mož. V dolgih letih zakona sva previharila marsikaj in sedaj vem, da prave ljubezni ne pokažeš takrat, ko je vse v redu, ampak takrat, ko te partner resnično potrebuje. V teh letih sem ugotovila: v hudih časih potrebujem morfijeve tablete in moževo roko, da me ni strah in me manj boli. Verjetno imate pri vas tudi kakšno protibolečinsko ambulanto (mi jo imamo); ko ubiješ bolečino, je življenje znosno. Imam srečo, da sem večni optimist. Trdno sem se odločila, da še nočem umreti, oziroma nočem umirati - umreti najbrž ni tako grozno, kot umirati. Mogoče pa vsa okolica vam drage osebe preveč odpira samo eno in edino temo. Jaz namreč v vseh teh letih nisem izgubila niti ene sezone na festivalu Lent, nobenega dopusta, nobenega praznovanja. Vedno pa je bil z menoj mož, ki mi je bil v oporo in me "držal za roko". Ko so novinarji začeli pisariti in govoriti o škandalozni stavbi A na OI, jih nisem razumela. Nisem videla slabih razmer in konjušnice, videla sem samo eno veliko skrb za ljudi in vsak dan polno optimizma v očeh vsakega, ki sem ga srečevala na teh temnih hodnikih. Ne bodite samo nemi opazovalci, človeka je treba včasih tudi na silo "potisniti" nazaj v življenje. Olajšajte mu bolečino in naj spodobno in dostojanstveno živi kolikor mu je še namenjeno. Morda se bo začel tudi boriti. Želim vam veliko uspeha! LP, ovčka ovčka

4. jun 2007 11:43

Ovčka, klobuk dol pred tvojim stanjem duha! Tista delitev na rake in jastoge je tako pronicljiva, da človek ostane brez besed. Vse dobro ti želim. Vendelina jr.

4. jun 2007 12:53

Se prdružujem vendelini jr. pri snemanju klobuka pred ovčko.

Da je stnaje duha najbolj pomembno sem se namreč prepričala tudi sama, ko sem pred dvema letoma komaj preživela. Ni bil sicer rak, a brez optimizma in neizmerne volje do življenja, pospremljene tudi s smehom, pa čeprav je bilo na trenutke še tako črno,  bi se tudi moje življenje takrat zlahka končalo.

 

Zato sem, ovčka, prepričana, da si si to ime nadela morda le zavoljo nežnega značaja, a obenem tako klenega, da boš še dolgo z nami.

Vse dobro ti želim, Mamamia

 

 

mamamia

8. jun 2007 11:08

Nena-morje in ovčka, danes sem v Sl.novicah zasledila članek o Ivanu Maršiču, ki je pomagal že mnogim ljudem. Mene se takile članki o preprostih ljudeh, ki upoštevajo zdravo pamet, zelo dotaknejo. Tako sem tudi pred kakimi 6 ali 7 leti zasledila članek o Marici Markič iz Gorenjskega, ki si je sama ozdravila raka po postu Rudolfa Breussa. Glej ga šmenta, čez kako leto je naša mami zbolela za rakom. Kirurg ji je uspel odstraniti dobro polovico te tvorbe, ostalo pa bi bilo preveč tvegano, tako se spomnim njegovih besed, vsi otroci smo bili prisotni, ko je rekel, da si noben kirurg ne želi, da mu pacient umre na mizi. Rekel je tudi, da bolezen ni ozdravljiva, da samo po čudežu lahko preživi še kakšen mesec. Da ne govorim kakšno trpljenje je doživljala zaradi pooperativnih zapletov, kasnejšega obsevanja.....Rak je bil sarkom (kdor ne ve, se ta vrsta zajeda v mišice, kosti-upam da sem prav napisala), ki se je vraščal v hrbtenico in glavno trebušno ožilje. In kaj naj človek v takem primeru naredi? Kot sem že rekla, sem kakšno leto prej prebrala tisti članek od gospe Marice, ki sem ga po naključju shranila. Kupila sem knjigo in do potankosti preštudirala vse, kupila sem vsa zelišča (kakšnih 15 vrst), dalo se je dobiti tudi že pripravljen zelenjavni sok (mislim da od Biotte, zdaj se dobi že v vsakem Mercatorju), uživati se sme pa še precejena čebulna juha. Da skrajšam zgodbo, na tistem mestu po poteku posta RAKA NI BILO VEČ. To je pokazalo naslednje slikanje. V času posta se je mami zelo dobro počutila, delala je vsa lažja dela. V čem pa je problem? Ker je bila naša mami preprosta kmečka ženska, ki je celo življenje delala z zemljo, z živino (pri vsem delu je imela zelo velik uspeh, kot temu bolje rečemo, imela je zlate roke) in ko se je kmetija kasneje opustila, tega preprosto ni znala prenesti, zato se po moje lahko pozdravijo samo tisti, ki tudi znajo spremeniti svoje življenje, če to seveda lahko naredijo, za to pa moraš biti "pameten", imeti literaturo, se zanimati........zato je po moje Lojzetu in Janezu (politikoma) lahko uspelo. In kaj je sledilo? Sedaj je tega že 2,5 leti kar je mami kar po hitrem poslabšanju v 2,3 mesecih umrla. Zdaj bi pa prosila ovčko, če lahko opiše in pove, ali je po njenem hrana pomembna za nastanek raka oz. ker si že trikrat zbolela, zakaj je po tvojem mnenju bolezen prišla nazaj? Zgoraj omenjeni gospod Ivan Maršič iz Škofljice (za katerega prvič slišim) ima tudi svojo spletno stran. Kogar zanima, pa si naj prebere. ann

8. jun 2007 11:18

Jaz tudi verjamem v post. Sama ga še nisem dala skoz, ampak bi ga rada. Nekje mi zmanjka volje!!! Od fanta mami se je postila po Breusovi kuri in takrat premagala raka, od takrat je približno 5 let. Če se lotiš enega takega posta je pomembno, da se ga držiš 100%. Tako ji je ena sodelavka govorila, da ne verjame v to, ker je njen mož umrl za rakom, čeprav se je postil. Kasneje pa je priznala, da je sem in tja popil še kako kavico in kaj malega pojedel. No, seveda potem uspeha ni. Pa še to, tudi, če je človek že bil na kemoterapiji, še vedno lahko poskusi z postom in še vedno mu lahko uspe, le trdna volja in upanje. To pa je v situaciji kakršni je bolnik, zelo težko. katti