27. maj 2007 9:49
Zrasla sem v sosedstvu lezbičnega para. Obe smo sosedje sprejemali taki kot sta, razen ene od mater, ki se je svoje hčere odpovedala. izven domačega okolja so bili odzivi precej drugačni, kar sta za tiste čase dostojanstveno prenašali in tudi prenesli. Skupaj sta preživeli mislim,da srečnih 40 let, ko je ena obnemogla in morala v dom, kjer je na žalost tudi umrla. Želje po otroku nista nikoli izrazili, ker sta svojo drugačnost sprejemali takšno kot je in bi svojega nasledniko oz. naslednico mogoče usmerili na isto pot, kot sta jo hodili sami. Imeli pa sta pasjega prijatelja, ki jima je bil otrok, družabnik in predvsem zvest prijatelj. Sama se sicer ne nagibam k temu, da bi istospolni partnerji imeli otroke. Če sta se za ta korak že odločili, vama želim predvsem srečo pri vzgoji in medsebojnem razumevanju. Najtežji korak vama bo vzgoja. Mogoče se bosta teh besed spomnili čez par let. Srečno obema. nasha