Homoseksualnost in posvojitev otrok

24. maj 2007 21:22

Vse prebral in recimo sprejmem. Pol pa vprašam, kaj pa pedofili, nekrofili in kaj je je še ".......filov ". Če enim " izprijencem " damo pravice, zakaj so drugi izključeni. Naj pol imajo vsi enake pravice.( pa  pustite drvje in kamenje, imam pravico, da vprašam ). ežoj

24. maj 2007 21:38

Ežoj, ti bom pa lepo vljudno odgovoril na tvoje vprašanje (smatram, da si resno vprašal): Zato ker pedofil je odrasel človek, ki zlorablja otroke. Homoseksualec pa je odrasel, ki ga spolno privlači isti spol (odraslih). Homoseksualec torej s svojo vezo nikogar ne zlorablja, ker ima konsenz partnerja. Pedofil po drugi strani zlorablja otroka, ki se mu ne more upreti. Neodvisno od tega je seveda narobe da ima lahko vsak izprijenec, ki najde partnerja nasprotnega spola, otroka. Vsak rasist ima lahko otroka, vsak pijanec, narkoman... Torej vsak ima lahko otroka, a homoseksualec (ki ni izprijenec) ga pa ne more imeti? Tvoje vprašanje je čisto korektno. Res zakaj ima lahko vsak izprijenec otroka? Malo čudno je le, da šteješ homoseksualce med izprijence. Moja definicija izprijenca je, da je to človek, ki drugemu dela bolečino in škodo... Torej? Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

24. maj 2007 21:58

Tarja83 je napisal/a:

Proti parom istega spola nimam nic, imam pa nekaj proti starsem, ki ne nudijo svojim otrokom najboljsega, v tem primeru brezskrbnega otrostva. Lp,Tarja Tarja83

Se pravi, da imas nekaj tudi proti vsem heteroseksualnim staršem, ki  ne nudijo svojim otrokom najboljšega? Kaj pa socialno šibkejši? Oni ne morejo nuditi svojim otrokom najboljše - gledano z materialne strani. Pa preveč zaposleni starši? Oni tudi ne nudijo otroku vsega, kar otrok potrebuje (v bistvu po moje otrok bolj potrebuje prisotnost in ljubezen kot pa materialne dobrine). Ma, v bistvu se mi ne da zapluti v te vode, da heteroseksualnost sploh ne pomeni apriori biti dober starš.

Mislite, da se nisva vprašali kako bo za otroka v družbi vrstnikov. Slej ko prej bo prišlo do zbadanja,....Vem pa, da bova obe strmeli k temu, da ga vzgojiva v samozavestno osebo, ki se bo znala postaviti zate. Sama dobro vem kaj pomeni, če se sramuješ svojih staršev. V mojem otroštvu je bil prisoten alkohol in verbalno ter fizično nasilje.

Sicer pa, kot si sama omenila: otroci bodo vedno našli nekaj; homoseksualnost staršev, čudno izgovorjavo, barvo kože, obleko, ki ni moderna....

 

Na VAS pa je, dragi starši, da Vašim otrokom poveste, da drugačnost NI nevarna

m.m.

24. maj 2007 22:20

Najprej sem pomislila, da seminarska naloga ne spada v psihologijo, ampak je bolj primerna za sociologijo.

Homoseksualnost ni bolezensko stanje ali motnja, ki bi jo zdravili psihologi in psihiatri, zato se mi ta tema zdi nekako žaljiva.

Posvojitev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki govori o tem, da sta lahko posvojitelja samo zakonca. To pomeni, da otroka ne more posvojiti posameznik, razen če posvoji otroka svoje partnerke. Ta zakon datira v leto 1977 in je bil vmes spremenjen, ta del pa je ostal nespremenjen. Sama sem prepričana, da ob sedanjem vplivu konservativcev v parlamentu tega člena še zelo dolgo ne bodo spremenili.

Je pa po mojem mnenju to določilo diskriminatorno. Ustava namreč določa, da smo vsi enaki pred zakonom. Torej bi morali pogoje posvojitve veljati tudi za homoseksualce, saj ni razlogov, ki bi kazali na to, da je s tako pravico kršena pravica drugega, v tem primeu tudi otroka. Glede diskriminatornosti ZZDR do homoseksualcev se lahko pričakuje, da bo o tem presojalo zudi Ustavno sodišče, še bolj verjetno pa je, da se ponovno pričelo razpravljati o pravici do splava.

 

Ko je bil pred leti referndum o umetni oploditvi, ki pomeni civlizacijsko sramoto za Slovenijo, saj je slovenska večina razpravljala o pravicah manjšine ( spet smo pri dejstvu, da umetna oploditev ne pomeni poseg v pravico drugega, tudi otroka), sem zagovarjala najširše pravice. Slišala pa sem precej tistih, ki so temu nasprotovali.

Teh razlogov ne bom navajala, vsi pa so me spominjali na metode Hitlerja in njegove čiste rase. Predvsem pa poseg posameznikov v zelo zasebno sfero posameznika. Če bi poslušali razloge proti umetni oploditvi, bi morali odvzeti otroka vsem materam, ki imajo barvsate otroke, otroke neslovenskega porekla, ki nimajo denarja za preživljanje, pa si otroka privoščijo, odvzeti bi morali otroke vsem samohranilkam, ker mora imeti otrok oba starša.

V tem paketu pa je tudi posebna skrb za otroke homoseksualcev.Posvojitev ni dopustna, umetna oploditev tudi ne, na drugi strani pa je zanano, da je precej homoseksualcev že roditeljev, pa nikomur ne pade ne pamet, da bi mu to roditeljsko pravico vzeli, ker za tak ukrep ni pravne podlage.

 

Če obstajajo pogoji za normalno vzgojo in razvoj otrok homoseksualcev, ki so bili spočeti na "običajni način", kako je možno, da država trdi, da pa isti homoseksualci niso primerni za posvojitelje.

 

Veliko je bilo govora o izpostavljanju teh otrok; otroci imajo vedno dovolj razlogov, da "žrtev" trpinčijo, pri tem pa je nepomembno, ali so to prevelika stopala, štrleči uhlji. Homoseksualnost je le ena izmed njih. Negativni odnos do homoseksualcev dobijo otroci doma. Tam pa dobijo tudi odnos do druge rase, do invalidov, do vseh tistih, ki se ločijo od poprečja. Do strpnosti smo še zelo daleč.

V Sloveniji je preveč čakajočih na posvojitev in premalo otrok, ki so primerni za posvojitev.

Družba se žal oklepa vseh "človekovih pravic neprimernih strašev", ki morajo dati soglasje za posvojitev in ga seveda ne dajo. Tako so leta v rejništvu številni otroci, spočeti v "spodobnih" zvezah, straši pa zanje ne morejo skrbeti.

Meni ni znani primer, da bi posiljvalcu, pedofoliu, naslnežu, delomerznežu odvzeli roditeljske pravice. Kot da družba najprej poskrbi za barabe. V kazenskih postopkih roditelji, ki so splono zlorabili svojega otroka uživajo olajševalno okoliščino pri odmeri kazni, ker skrbijo za tega otroka.

Izraz homoseksualec in njegove izpeljanke se uporabljajo kot žaljiv opis. V takem vzdušju pa ni pogojev, da bi se zakonodaja spremenila. 

Mene homoseksualci ne motijo, ker z ničemer ne posegajo v moje pravice, zato vsem privoščim, da živijo tako življenje, kot ga želijo. In mi je žal, da vsaj naša generacija ne bo dočakala, da bodo lahko posvojili otroke.

 

 

 

 

Frina

24. maj 2007 22:23

Prej ko se naučiš, da s tem, da si drugačen ni nič narobe, lažje ti je... In če se to naučiš v mladosti, je sploh super! Mene je ena sošolka enkrat zafrkavala z besedami: "pa ti nisi normalna!" Zelo mirno in suvereno sem ji odgovorila, da je to vsekarkor res, vendar pa da to ne pomeni, da sem slabša, ampak sem lahko precej boljša - tudi biti boljši je nenormalen. Reva ni vedela, kaj bi rekla nazaj in me je pustila pri miru... Namig za mmiikkii, kako razložit otroku, kaj naj reče, hehe:) Pa naj pove vrstnikom, da sta se njegovi mami zelo dobro pripravili na materinstvo, kar za večino otrok ne moremo rečt, saj se jih dosti pač "zgodi", pa so tudi lahko čisto zadovoljni. Ni popolnega starša, ki bi lahko dal otroku vse - materialne dobrine, čas, samozavest, odgovornost, vedno prav reagiral,... To ne obstaja... lahko pa lepo sprejmemo tiste pomanjkljivosti, ki jih imamo v družini, jih otroku lepo razložimo in jih otrok čisto normalno sprejme - za otroka je normalno to, kar pozna oz. mu kot tako predstavimo... In še vedno mislim, da je glavno to, da čuti ljubezen. ežoj, jernej ti je že lepo odgovoril, homoseksualci niso izprijenci, to ni neka napaka, je igra narave, se zgodi tudi pri drugih vrstah, v pravih okoliščinah večkrat, v normalnih pa jih je okoli 8-10% v vseh kulturah, kar ti tudi nekaj pove... Ne dela škode nikomur, saj če se imata dva rada, je to kvečjemu dobro - če želita še imet otroka, je to celo družbeno pozitivno, saj več državljanov pomeni večjo stabilnost v državi z neg. prirastkom:) Pedofili pa zlorabljajo otroke, to ni naravno, se pri drugih vrstah ne dogaja in pomeni, da je nekaj zelo narobe s tem človekom... Otrok namreč ni spolno zrela oseba in mu lahko to pusti nepopravljive posledice, kar za homoseksualno skupnost, kjer se oba partnerja strinjata z vsem, kot pri normalni heteroseksualni skupnosti, ne moremo rečt! Tam je vse isto, samo spol je drugi... Nekrofili pa - naravno sicer tudi to ni, ampak kar se mene tiče, majo tudi lahko svoje veselje, moji organi grejo itak v darovanje, potem se pa rajši ne vprašam, koliko jih bo končalo v kaki vajalnici in kaj vse se bojo šli študentje z njimi;) Veri

24. maj 2007 22:25

Malo s težavo, pa vendar sem prečital celo temo.

Popolnoma podpiram razmišljanje Tarje83.

mmiikkii nisem glih najbol prepričan v tvoje pozitivno razmišljanje o starševstvu. Mislim da je za vsakega otroka veliko lepše in malo bol normalno, ko začne dojemati stvari in vidi okoli sebe očeta in mater, kot pa dva očka ali dve mamici, pa naj se imenujejo kakor se hočejo. Če si že ravno napisala vse pozitivne strani starševstva je pa vseeno otrok prikrajšan za veliko, ker mora šele malo kasneje v življenju izvedeti, da očka in mamica vsaj vizualno le malo različno izgledata.

Matjaž

24. maj 2007 22:31

 Se podpišem pod vse kar ste napisali kobra 1

24. maj 2007 23:02

Jaz tudi gledam bolj z otrokovega vidika. (kako pa veš, da ga bo lahko vzgojih v samozavestno osebo in bla, bla... vmes mine veliko, veliko let preden otrok to res postane pa ne pozabimo težkih pubertetniških let, ki so že sama po sebi dovolj obremenjujoča za otroka...)

In v tejle provincialni državi, kjer je še ločitev zanimiva tema za obiranje. Lepo vas prosim! Zaradi mene se lahko delate, in govorite, kako naj otrok sam sebe prepričuje da je boljši, ker ima dve mamici in dva očka...Pa lahko ga vi prepričujete. Ampak bo trajalo, da bo to dojel in toliko dozorel, da bo sprejel. Do takrat bo pa tarča. V vrtcu, šoli... (kar jaz otroku nikoli!!! ne bi privoščila). Kar spomnite se tem, kako je bilo z kakim, ki je bi (recimo) predebel, kaj so počeli z njim sošolci? Ali pa otro, ki ima kako telesno hibo? 

In ja, je v vzgoji otrok, kako to sprejema, da ga učiš drugačnosti in... Ampak koliko staršev to počne? A ni kar naprej nekaj v šolah? Pretepi, posilstva, motenje pouka??? Že tukaj manjka vzgoja... 

Homoseksualnost zame ni sporna. Ampak to, da bi v tej državi posvajlali otroke, je; preveč egoistično. (mislim, če si homosekuualec, pač tudi sprejmeš, da ne moreš bit kar... mama v moškem telesu. Mislim, nočem povedat tega, da kak moški ne zna vzgajati otroka. Biološko pa ga ne more donosit. In tega bi se morali zavedat. In sprejet! In ne jokat in stokat in ne vem kaj vse. Ker homoseksualnost prinese posledice... Za otroka pa sploh! Zame je to tako kot bi poslal otroka v volčji brlog...) In moški moški v zvezi ne bosta med sabo nikoli zaplodila otroka! In kje je tu pravica do starševstva? Če jo dobijo, jim jo da država, da lahko otroka posvojita. Pri razmerjih ženska ženska je seveda zadeva še kako drugačna.

In verjamem, da imajo homoseksualci veliko, ogromno ljubezni. Ampak to ni za ta čas za ta kraj. Da otrok živi s pijanci, pretepači in ne vem kaj še v starševskih osebah je moralno sprejemljivo, ker to traja že od??? In so ljudje vajeni tega... Homoseksualnosti pa niso. Vsaj tu ne.

Na žalost je to prehudo za tako provincialno državo, kot je Slovenija... 

(Pol se pa spomnimo zgodb ala Gore Brokeback... Homoseksualnosti... Družine... Normalnosti... Ljubezni... Predanosti... čist tko, mal za mislit... Čemu se lahko v imenu otrok odpove...).

 

MMiikkii, nič nimam proti tebi ali komurkoli drugemu. In želim ti srečo. Povedala pa sem svoje mnenje... 

lidka

24. maj 2007 23:47

Americani so mojstri patetike, to jim je treba priznat. Pri filmu Gora Brokeback (ki ni cisto nic drugega kot parafraza Ob letu osorej - komad, ki ga vecina ljudi mirno akceptira kot komedijo) so pa sli scat za lastne skornje, kajti le redki so opazili, kako se tragicna zgodba neusmiljeno posmehuje klišeju, da so homoseksualci v resnici drugacni. V resnici so NATANCNO TAKI (najbolj grozen moment filma ni trpljenje, ki ga zaradi svoje homoseksualnosti, zatajevanja, pretvarjanja etc prezivljata - najhuje je, da eden od ljubimcev slejkoprej prevara celo moskega svojega zivljenja, skratka, tudi ljubezen, kaljena v ognju, je samo klise). O provincialni drzavi. Pred vec kot dvema desetletjema je v majhnem kraju v blizini Ljubljane mlada zenska z otrokom skocila pod vlak. Otroka je imela s temnopoltim studentom, ki jo je kmalu zapustil, njeno primitivno vasko in druzinsko okolje ji je pa metalo pod noge vec polen, kot jih je njena dusa lahko prenesla (tudi najtrdnejsim vcasih zmanjka tal pod nogami). Eno generacijo za tem Ljubljana sicer ni Pariz ali London, tezko si pa predstavljam, da bi taka druzina ali otrok na cesti pozela kaj vec kot nekaj vljudno radovednih pogledov. Stvari se torej premikajo, premikajo jih ravno pari, kot sta mmiikkii in njena punca, mislim, da bo to cez nekaj let lahko nekaj normalnega; pogoj je seveda, da opravimo s predsodki s pomocjo razuma. Predsodki navadno najdejo racionalizacijo v nekaterih najpogostejsih zmotah. 1. "Homoseksualca ne moreta vzgojiti normalnega, heteroseksualnega, dobro prilagojenega drzavljana." Hja, ocitno njunim heteroseksualnim, dobro prilagojenim starsem tudi ni uspelo, kajne. Vzroki za nastanek homoseksualne usmeritve so, kolikor so jim danes na sledi, genetski - tako kot barva las. 2. "Homoseksualca bosta slejkoprej uporabila svojega sina za spolno izzivljanje." Napaka. Homoseksualnost nima prav nic opraviti s pedofilijo, pedofilija pa ne z normalnim seksom, pri katerem velja pravilo odraslega konsenza. 3. Sovrstnisko zbadanje in bullying - nekaj dni nazaj je bila tukaj zivahna in pretresljiva debata o vrstniskem nasilju. Ze res, da bi bil zrtev sovrstniskega nasilja lahko otrok iz take druzine - kot tudi posebno nadarjen otrok, otrok, ki nosi ocala, ki je pretezak, pametnejsi ali pocasnejsi od vecine, ali si pa njegovi starsi ne morejo privoscit brezumnega stampeda modnih zapovedi ali bedastih McDonaldsovih piknikov, namenjenih naštancanim proslavam rojstnih dni. Naucimo se raje spostovati drugacnost; dobra miselna vaja za to je, ce vsak sam pri sebi razmisli, ali bi imel svojega otroka kaj manj ali kaj drugace rad, ce bi se izkazalo, da je na oni strani. 4. "Narava ni namenila, da bi imeli homoseksualci otroke." Narava tudi ni namenila, da bi imeli otroke paraplegiki, zenske, ki so ostale brez jajcevodov zaradi izvenmaternicne nosecnosti, moski, ki imajo negibljive spermije, in se mnogi drugi - pri vseh teh se zdijo postopki oploditve z biomedicinsko pomocjo nekaj najbolj normalnega. Tega je se ogromno in ura je pozna - bomo nadaljevali cez kak dan, upam pa, da debata ostane prijetna in strpna, za kar izrekam vsem do sedaj sodelujocim globoko zahvalo. lp, proxima

25. maj 2007 6:23

Sama sem zaposlena na CSD in delam v programu Psihosocialne pomoci otrokom. Tako k meni prihajajo otroci, ki so izločeni iz vrstniške družbe ravno zaradi nizkega družinskega standarda bodisi zaradi socialne ogoženosti, ali pa zaradi neugodnih družinskih razmer ( alkoholizem, nasilje, druge odvisnosti...). Že ti otroci so žrtve napak svojih prednikov in to se mi ne zdi fer. Če se odrasla oseba odloči imeti otroka, naj pomisli na to, kaj lahko le temu nudi. Mislim,da smo ljudje nagonsko naravnani tako,da ščitimo svoje potomce ( sama še nimam otrok), vendar se vedno najdejo izjeme. Zato tudi tukaj nisem delala razlik in sem istospolne vrgla v enak koš kot tiste, ki se neodgovorno odločijo za otroka, če mu nimajo nuditi osnovnih stvari. Ne govorim, da homoseksualni pari otroku ne morejo nuditi osnovnih reči, še več, velikokrat so zelo ljubeči, vendar ta ljubezen teh otrok ne ščiti pred pogledi "normalnih" odraslih in že prej omenjeno krutostjo vrstnikov. Lp,Tarja Tarja83