Stradanje s sokovi

 

Podarim knjigo avtorja Paavaa O. Airole, Gladovanje uz sokove, Zagreb 1983 nekomu, ki ima s tega področja že nekaj znanja, pa mu manjka samo še kak priročnik.

Frina

8. maj 2007 10:12

Ali si morda kaj preiskusila iz te knjige? Jaz jo tudi imam, namreč.

Zanima me pa nekaj. Na vseh forumih, kjer je debata  o postu (po domače o stradanju) , vsak napiše nekaj o klistirju ali vpraša nekaj o tem, vsakdo pove število dni posta... mene pa konkretno zanima, kako se nekdo počuti v napr. 10 dneh posta, ki ga izvede, ali ima glavobol, ali se mu kdaj kaj zavrti, če se skloni, koliko kilogramov izgubi in če mu primanjkuje energije? Ali res vsi, ki se odločijo za to, ob službenih obeznostih še tri ure na dan telovadijo oziroma se rekreirajo?

Tak, samo za informacijo bi enkrat želela eden človeški odgovor o tem.

Tudi če se bom sama odločila za to, vam bom poroča do potankosti.

Imejte se kar se da superca!

titta

8. maj 2007 11:33

Tole malo preleti: http://www.kulinarika.net/forum/topic.asp?TOPIC_ID=3935 katti

8. maj 2007 11:34

Ne, nikoli nisem poskusila ničesar iz te knjige.

Tudi jaz bi rada koga srečala, ki bi bil bolj konkreten. Ker imam težave s presnovo sladkorja ( rezistenca na insulin), si kakega posta nisem nikoli mogla niti privoščiti. Šele ob obisku enodkrinologa l 1999 sem ugotovila, da imam občasne hude hipoglikemije ( nimam diabetesa!). O tej težavi pa lahko pišem.

 

Razumem, da svojo energijo zminimaliziraš, da ne umreš ( nesreča, pomanjkanje), ne razmetavaš z energijo na rekreaciji in na političnih sestankih. Jaz preprosto mislim, da ljudje lažejo. Za medije in volivce.

 

Frina

8. maj 2007 13:46

Sama sem delala post 40 dni, pa ne zato ker bi mi bila to potreba, ampak v podporo mami, ki je s tem prebolevala svojo bolezen. Zadeva ja taka, da je od začetka zelo hudo, sploh če nisi pishično umirjen in pripravljen na to kaj sledi. Najhuje je tretji in četrti dan, takrat mora telo začeti črpati svoje zaloge in se temu seveda upira. Zato takrat rada boli glava, imate občasno omotico in slabost, kot bi vas sililo na bruhanje. Pa seveda navale vročine in pa trenutke, ko vas zebe do onemoglosti. No potem pa se začne lepi del posta, ko ne rabite hrane in tudi neke strašne želje po njej nimate. Jaz sem ves ta čas posta normalno hodila v službo, je pa res da je telo takrat vseeno nekoliko bolj šibko in ne gre pretiravati s telesnimi napori. Pa telesni napori še niso tako hudi, bolj nas takrat prizadenejo stresne situacije, prej se razjezimo in tudi manj energije imamo za reševanje nekih res kriznih situacij in problemov. Ponavadi nismo tako zbrani kot sicer. Jaz sem skozi ves čas posta jemala tablete za odvajanje blata, saj se zaradi pomanjkanja hrane začne blato (tisto malo kaj ga pač je) nabirati v črevesju, kjer se začne kisati in s tem zastruplja telo, kar pa gotovo ni smisel posta. Aisha http://svetovanje-visa.jezakon.com Sporočilo je spremenil(a) Aisha dne 08. maj 2007 13:48:27

9. maj 2007 9:15

Knjiga je oddana. In bo danes poslana. Frina