Šola

5. maj 2015 22:53

Imam dva otroka, ki sta trenutno v srednji šoli in sta torej pred kratkim zaključila OŠ.

Ne spomnim se, da bi kateremu od njih delala plakat ali kaj podobnega, res ne. Tega niti od daleč ne bi hotela, pa ocena gor ali dol. Ne. Če že smo starši kje sodelovali, je bila to delavnica, namenjena skupnemu delu staršev in otrok.

Tudi v naši vaški OŠ so otroci delali plakate in ja, moja dva sta bila pri tem v prednosti pred ostalimi - kar se izbire in dostopnosti materialov (likovnih, papirja, barv ... ) tiče, ker smo pač doma v te stvari poklicno usmerjeni.

Torej je bila prva "pomoč" otrokoma ta, da sta lahko doma v moji delovni sobi dobila šeleshamer A1, olfa nož, ravnila in podobno, ker je pri nas to pač zmeraj "na zalogi".
Kot so "na zalogi" teniške žogice in trakovi za lase v družini športnih staršev. 

Druga pomoč je bila pač ta, da smo otroke peljali v knjižnico in jim tam plačali barvne fotokopije ali printe slik, ki so jih našli tam.
Kot jih peljemo v trgovino s čevlji in plačamo za nove šolske copate.

Kako so otroci svoje plakate popisali, porisali in polepili, pa je bila njihova stvar. Pika.

Ne vem, zakaj se starši takole podrejate sprevrženi logiki borbe za lepo oceno - za vsako ceno? V OŠ, pa kje je tu logika? Zakaj se ne uprete, zakaj delate te stvari namesto otrok in se pretvarjate, da je to normalno? To NI normalno, oprostite ...
Predlagam, da na naslednjem roditeljskem sestanku starši vprašate te učitelje, če lahko pridete k športni vzgoji za oceno veso v zgibi, cooperjev test in šprint na 100m opraviti starši - rezultati bodo zagotovo boljši od tistih, ki so jih pri teh leth sposobni skupaj spraviti otroci!
Ja, sarkastična sem in karikiram, a ne brez razloga.

Nazaj k vseslovenski mori - plakatu. Kaj pa potem učitelj sploh ocenjuje na "otrokovem" izdelku? Znamko šeleshamerja morda? Ali končno spet morda lepopis?

Nad tem trendom sem globko razočarana. In zdaj mi je popolnoma jasno, o čem mi govori mi mož, predavatelj na enem od visokošolskih zavodov, ko omenja "mlade z dvema levima rokama" in "popolno nesamostojnost pri 19+ letih".

Upam, da se bo vsaj četrt otrok staršev, ki tako vztrajno skrbijo za "perfektno" vsebinsko in likovno podobo plakatov svojih četrtošolcev vpisalo recimo na ... likovno ali glasbeno akademijo! Pa naj starši še tam skrbijo za neoporečne izdelke svoje mladeži

Mojca

5. maj 2015 23:00

Ah, mamaF, a tega ti pa mož ni povedal, da mame urejajo izpitne prijave in hodijo na govorilne ure na faks?

Sicer se pa podpišem pod tvoj zapis, do zadnje črke. Res do zadnje.

rimljanka

5. maj 2015 23:12

Ja, rimljanka ... zdravniška opravičila zaradi zanemarjanja študijskih obveznosti (beri: obvezna prisotnost pri praktičnem delu na šoli, ki so si jo polnoletne, opravilno sposobne osebe same izbrale) so zelo popularna in v zvezi s tem velikokrat posredujejo prav starši ...

In kar se mojega pametovanja o samostojnosti tiče - lastni hčeri sem še vsak popravni izpit na nek način prav privoščila, ker je bilo tudi njej povsem jasno, zakaj in kako je do njega prišlo. Ne zaradi "prezahtevnih profesorjev", lenoba in "čakanje na čudeže" so bili vedno vzrok.
No, pa se je v ključnem momento končno morala zbrati in narediti, kar je bilo potrebno ... saj v SŠ pri najboljši volji še tako skrbna mati namesto otroka ne more pisati popravnega izpita

5. maj 2015 23:42

Prej, ko se začnejo zavedat, da gre za njihovo lastno dobro, boljše je.

5. maj 2015 23:56

Če je delo staršev na šolskih (osnovnošolskih!) projektih res tako razširjen pojav, me skrbi za samozavest teh otrok med odraščanjem in kasneje.

Kako boš kdajkoli občutil uspeh, če pa "nikoli ne narediš dovolj dobro" in namesto tebe dela nekdo "ki naredi dovolj dobro". Nekdo, "ki zna".

Kako se potem počutiš kot mlad človek? Po moje precej bedno ... če ti že v otroštvu ne dajo vedeti, da se potrudi po svojih sposobnostih in da iztisni iz sebe najboljše, ko delajo namesto tebe, sploh nimaš prilike spoznati, kaj v resnici znaš in česa si sposoben. In si v končni fazi lahko nekoč prepričan tudi "da ne znaš nič", "da nisi nič vreden" Fajn popotnica ...

Ker vedno "drugi" najbolje vedo, kaj "je dobro"... tvoje delo ne šteje

Mazzini se v svojih kolumnah vedno znova "čudi", od kod Slovencem taka apatičnost, nesamozavest, nepodjetnost in izgovarjanje na vse krivice tega sveta. No, pri herbarijih, plakatih, pričjih krmilnicah se vse začne ...

6. maj 2015 0:31

Ne, 181604, tukaj ti res nisi potrebna.

Naj naredi po svoje, pa četudi bo preveč razvlečeno ali preobširno ali ne vem kaj. 
Plakat se ocenjuje v šoli, saj je to naloga za v šolo!
Saj to je test, kajne? Test razumevanja, test sposobnosti organizacije in učiteljica je tista, ki ga bo korigirala, mu povedala, kje (če je) je naredil kaj narobe, kje bi moral zadevo izboljšati in tako naprej.

Kaj je ocena?

Ocena je merilo, pove nam, kako smo se odrezali, v kolikšni meri smo zadostili kriterijem zadane naloge in koliko trenutno znamo. Če je ocena slaba, je to za nas znak, da ne znamo dovolj. Če je dobra, smo lahko zadovoljni s svojim napredkom. Če znamo slabo ali se organiziramo slabo, na podlagi slabe ocene izvemo, da se moramo naslednjič bolj potruditi ali drugače pristopiti k reševanju problema! 
To je smisel ocen - "merjenje" trenutnega stanja. In kažipot za naslednje korake.

Torej je učitelj s kriteriji, navodili, pojasnili, korekturami in nazadnje oceno tisti, ki je daje otoku vedeti, na kakšnem nivoju so njegovo trenutno znanje in sposobnosti, zato prepustimo to delo njemu.

6. maj 2015 6:40

mamaF, ko bi le bilo čimveč takih mam, kot si ti, morda bi bilo pa marsikaj drugače. Dober članek o zablodah pri vzgoji je v majski številki Naše žene, izpod peresa psihologa-praktika, vreden branja in razmnisleka, sploh za one, ki lahko doma še kaj ukrenejo.

6. maj 2015 14:22

Joj hvalabogu za "ignorantske" starše, ki jim ni na pamet prišlo vtikati prste v moje šolsko delo. Le prvi, čisto prvi plakat, tam kje v drugem razredu osnovne šole, so mi  izdatno pomagali narediti, ko res dejansko ne jaz ne oni nismo prav dobro vedeli, kako stvari streči. Ta plakat je bil kulturno, se razume, pograjan, ker je bil očitno plod izdatne pomoči odraslega, poleg tega pa še brca mimo. Od takrat naprej sem zadeve delala sama. 

To da četrtošolec ne zmore narest plakata je eno grdo podcenjevanje lastnega otroka, zapakirano v celofan, kao ljubečega starša. Ker ene stvari se zavedaj, tale četrtošolec ZELO dobro ve, da mama misli, da je on itak nesposoben. Tisti občutek strahu in zmede, kako vraga se lotiti tega plakata, ki bi ga imel morda eno uro, ko bi prvič brskal skozi kup literature, je balzam proti tistemu starševskemu skritemu poniževanju, daj bo mami pomagala... (ker ti ne znaš oz. ne boš naredil dovolj dobro). 

Pusti ga vendar, da sam sortira tiste dinozavre, nekaj bo že nasortiral. Mogoče bo super in bo 5, mogoče bo tam-tam in bo 3, mogoče bo totalna brca v prazno in bo 1 ter še ena izdelava. V vsakem primeru bo iz zadeve, če jo naredi sam, potegnil nauk. O dolžini nastopa, ki ga menda revež ne zmore sam skrčiti - mu boš ti krčila 50 strani diplomskega dela na 10 min zagovora? Bog pomagaj, ja v prvo, in drugo in še katero, bo verjetno predolg in ga bo učiteljica odrezala sredi zadeve pa morda tudi malo oceno zbila. Pa kaj, bo že izpilil veščine izluščenja bistva.

Skratka ne vtikuj več prstov tam, kjer jim (skoraj) ni mesta in ne zabijaj lastnega otroka v tla pod krinko pomoči. Če nima nekih težjih učnih težav, ki bi ga resno omejevale pri učnem procesu, je sposoben skoraj vse narediti sam. In sprijazni se, da če ne bodo same petice, tudi štirice ne, bo čisto lepo preživel v začetku osnovne šole. Bo pač na začetku redovalnica bolj polna dvojk, trojk, da se ulovi pri izdelkih. Ima še več kot dovolj časa za najvišje ocene.

6. maj 2015 16:04

Eh, rimljanka, saj tudi jaz nisem nek ideal skrbne matere iz učbenika Pa tudi moderna podoba Cankarjeve mame ne, hihi.

In zelo se strinjam s sodelovanjem z otrokom, ko se ta prebija skozi šolsko življenje, na tak način, kot je čoko lepo opisala. Mu pač pomagaš s predlogi, ga podpiraš, razložiš nerazumljive stvari in ga vzpodbujaš, da pride do cilja. 

Ko imaš otroka, ki igra v šolski nogometni ekipi, si na tribuni in lahko zanj le navijaš! Igra pa on. Vsak gol je njegova zmaga.

Se pa ne morem sprijazniti s tem, da bi starši delali zadeve namesto otroka.
Če odkrito priznam, mi gredo vse dlake pokonci, ko poslušam in berem, kako nekateri starši opisujejo življenje svojega otroka. Nikjer ni njega, povsod je dvojina ali množina!

"Sva se že navadila na kahlico" ali "že pridno jemo sadje", "mi smo pa že vso poštevanko spoznali" in "letos nas čakajo eksterci". Kje je tu Metka, ki lula v kahlico in Janko, ki se je naučil poštevanko?

Mislim, da že tako izražanje pove veliko o tem, kako "samostojne" ljudje dojemamo svoje otroke.

Morda bi se odrasli morali večkrat lotiti učenja česa novega. Kake veščine, ki je še ne obvladamo in morda bi sem nam takrat, ko bi naš mentor prvič rekel: "čakaj, tole bom pa kar jaz do konca naredil, bo boljše," posvetilo, kaj s pokroviteljskim vseznalstvom počnemo otrokom.

6. maj 2015 20:55

Da preživim ves vikend ob plakatu (glej čoko navedbe) - temu mi v službi rečemo vodenje projekta.  Podizvajalci niso upravičeni do naslova Nosilec projekta, pa če še tako zlagajo slikce in izbirajo barve flumekov. Starši, katerih otrok je sposoben resnično samostojnega izdelka (in vedno sta v razredu najmanj 1-2 takšna učenca), še za naslov plakata ne vedo. Moj otrok žal tega ni bil sposoben. Kar sem spoznala v poskusu procesa izdelave plakata kot samostojnega (mislim samostojnega) izdelka otroka. In kar je spoznalo 23 staršev v razredu. 

In sem mu pomagala, pa ne samo pri plakatih, tega je bilo še pa še. Nimam pojma, koliko je zaradi tega nesamostojen. Na govorilne ure praktično ne hodim več, razen če me učiteljica posebej ne povabi, ker je "deloval v nasprotju z redom in predpisi v šoli".Iz istega razloga bom verjetno hodila v srednji šoli.

Ko še nisem imela vrta,si je pri 13 - ih uredil lasten vrtiček, sem od njega prekopirala zasnovo, pri 14 je prišel k meni v službo in instaliral sosednjemu oddelku računalniške povezave, se je namatral, da je švic letel z njega, zraven sta dveh levih rok stala mag ekonomije, ki jima mame NISO delale plakate.

Sam si izbira obšolske aktivnosti ,sam se organizira in se tja vozi z medkrajevnim avtobusom. Še nikoli ga nisem slišala reči, da je za dvojko, ki jo je kasiral, kriva @&€&@ učiteljica.  Fiz., kem. in mat. so petke, ostalo slabše.

Tako da, kar upajte si zelo pomagati svojim otrokom za šolo, ne razvijate nobenega opravilno nesposobnega in funkcionalno nepismenega odraslega, kvečemu osebo z dobro samopodobo, ki je dobila občutek, da nekdo šteka njen občutek nemoči in brezupa ob nalogi, ki ji razvojno ni kos.