blogi

Naš enodnevni obisk Londona se je začel ob 8.30 na mednarodni železniški postaji Lille - Europe, zaradi časovne razlike pa smo se v London pripeljali že čez pol ure, ob 9.00 po lokalnem času ...

Kaj jemo mi in kaj naši severni sosedje? Zelo podobno pa hkrati zelo različno.

Zadnjič mi je rekel Damikin ati (ob eni izmed Damikinih bistroumnosti): "Pa kje imaš ti svojo beležko? To je treba kar takoj zapisat. Čez pet minut bomo že vse pozabili!" In tako pridno zapisujem - v beležko na svojem telefonu. ;-)

Včasih znajo biti odrasli prav dolgočasni. Sploh kadar gre za prihod novega dojenčka. To sta izkusila že Gospodek in Bratec, ko sta čakala na svojo sestrico in par let kasneje še na sestrično.

Zapisano po resničnih dogodkih (slišano iz prve roke oz. ust ;-)

Verjetno tole itak ne bo nič novega. Vesoljna Slovenija je že cel september, pa morebiti še dlje, v hosti. Kjer puli iz tal neki malega, rjavega, rdečega, mavričastega. Kamo svi Turci, tamo i ćelavi Mujo. Se pridružujem tudi jaz.

Moja prababica je dočakala visoko starost. Celo tako visoko, da je na smrt gledala zelo realno - pač, je del življenja. In ko pride, pač pride. No, v nekem trenutku pa je le ugotovila, da mogoče taka filozofija ni vedno dobra

Včasih je potreben samo kratek trenutek, da se rodi preblisk. In ta preblisk potegne za sabo še kup drugih prebliskov in rodi se supertruper dogodivščina.

Vsi hitijo in podirajo hitrostne rekorde, kdo bo prej prispel iz kraja A v kraj B. Pritiskanje na plin, gledanje na uro - zakaj neki, sploh če gremo na dopust? In je padla odločitev - gremo na morje po stari cesti, z vsem kar sodi zraven.

Damika je zadnje leto obkrožena z dojenčki. S tistimi ta pravimi in tistimi "imaginarnimi" (beri: s tistimi v trebuščkih svojih mamic).

Da so Gospodek, Bratec, Gospodičnica in Damika skupaj počitnikovali, sem že omenila, a ne? No, da pa je Damika prvo rundo morja izpustila, pa mende še nisem povedala.

Damika, Gospodek, Gospodičnica in Bratec so se odločili, da bodo letos skupaj dopustovali. In to kar na morju.