blogi

Že šest se družimo, nas šest žensk, in razveseljujemo druga drugo z dobro hrano in izbrano pijačo.

Ker me zadnje čase obdajajo večinoma otroci in ker je vnjihovih izjavah celo bogastvo. Škoda bi bilo, da gre v pozabo.

Ko se je Damika rodila, se je njena mama čisto zasekirala glede čistoče in sploh vsega. Cela panična je naročila Damikini babici, naj prinese razkužilo za roke. Da to je pa res nujno imeti.

Damika in Bratec sta še vedno na počitnicah z dedijem in bico. Zvečer. Večerja je v želodčkih, zobki so umiti … Le še pravljica je še na vrsti.

Gospodičnica je vedno rada lepa. In urejena. In vsekakor ne velja (več) da ji oblačila za vrtec izbira mama.

Leto je naokoli. Bica in dedi sta se odločila, da tudi tokrat s seboj na dopust odpeljeta Damiko in Gospodičnico.

Zadnjič mi je rekel Damikin ati (ob eni izmed Damikinih bistroumnosti): "Pa kje imaš ti svojo beležko? To je treba kar takoj zapisat. Čez pet minut bomo že vse pozabili!" In tako pridno zapisujem - v beležko na svojem telefonu. ;-)

Včasih znajo biti odrasli prav dolgočasni. Sploh kadar gre za prihod novega dojenčka. To sta izkusila že Gospodek in Bratec, ko sta čakala na svojo sestrico in par let kasneje še na sestrično.

Zapisano po resničnih dogodkih (slišano iz prve roke oz. ust ;-)

Verjetno tole itak ne bo nič novega. Vesoljna Slovenija je že cel september, pa morebiti še dlje, v hosti. Kjer puli iz tal neki malega, rjavega, rdečega, mavričastega. Kamo svi Turci, tamo i ćelavi Mujo. Se pridružujem tudi jaz.

Moja prababica je dočakala visoko starost. Celo tako visoko, da je na smrt gledala zelo realno - pač, je del življenja. In ko pride, pač pride. No, v nekem trenutku pa je le ugotovila, da mogoče taka filozofija ni vedno dobra

Včasih je potreben samo kratek trenutek, da se rodi preblisk. In ta preblisk potegne za sabo še kup drugih prebliskov in rodi se supertruper dogodivščina.