blogi

Nabo nad nama je postajalo vse bolj črno. Očitno se je pripravljalo k nevihti in bilo me je strah, da naju ne preseneti kakšna toča. To bil bil kaj slab zaključek letošnjega dopusta in vse bolj sem pritiskal na plin.

Otok sva zapustila ob 4:30. Po dobri uri in pol smo prispeli v Velo Luko od koder sva pot nadaljevala čez hribe, hecno se sliši, vem, ampak otoki so pač zelo hriboviti , v Korčulo.

Otočani so silno prijetni in fejst ljudje so pa že pregovorno malo manj vneti za fizično delo. Sej jih je za razumeti, ko žge sonce čez dan tam okrog 30 stopinj v senci ni neke prave volje za gonit motiko.

Kljub rogoviljenju Islandcev nad nama, sva spala kot top.

..so hitro tekli. Ritem, ki si je podoben iz dneva v dan je nadvse prijeten in človek pozabi na vsakdanje življenje v "resničnem svetu, baterije se polnijo.

V vasi se je že vedlo, da sva prišla na otok. Ni kaj, obveščevalna služba dela u nulo.

Prihod na Lastovo s trajektom Hanibal Lucić, ki ga domačini imenujejo "smetišnica" ni bil nič kaj pompozen

Nisem nek blogar. Opravljam delo kjer sicer veliko pišem, kar je dobro vendar pa pišem po določenih pravilih v katerih je kup omejitev. Opažam, da zaradi njih postajam vse bolj deformiran ampak nič zato. Posušal bom zapisati nekaj poletnih utrinkov.