blogi

O prijateljstvu in o navidezno nepomembnih stvareh. Navidezno.

Ognjič mi je podala mi je v forumu podala iztočnico o pomivanju posodenju med kopalci v obljudenih zalivih

Kako laik postane strokovnjak

Kivi ali z drugim imenom se tudi imenuje Aktinidija

Naslednji dan sva preživela v potepanju po okolici Novega Sada. Kot bi ga na novo odkrival se mi je zdelo , bilo je lepo a vendar se mi je začelo muditi domov. Še kulinarika me ni več pritegnila.

Pol pričakovanja in spominov sem prispel v Novi Sad. Priznam, nisem čutil, da je od mojega zadnjega obiska minilo že ogromno let. In da se je vmes zgodilo marsikaj.

Po hrupnem večeru Baščaršijske noči sva preživel še en dan v Sarajevu v znanem ritmu: potepanje po mestu, vmes mnogo kulinarike in prijetnem večeru v Kuči Inata spet sladko zaspala. Prihodnje jutro pa sva krenila naprej proti Vojvodini.

Že nekaj časa sem si hotel ogledati Pale ,ki je v mojem spominu sinonim za začetek neke bolne ideologije in mesto začetka zadnje balkanske morije. Tukaj je živel Radovan Karađič eden od snovalcev velike Srbije in Republike Srbske.

Nabo nad nama je postajalo vse bolj črno. Očitno se je pripravljalo k nevihti in bilo me je strah, da naju ne preseneti kakšna toča. To bil bil kaj slab zaključek letošnjega dopusta in vse bolj sem pritiskal na plin.

Otok sva zapustila ob 4:30. Po dobri uri in pol smo prispeli v Velo Luko od koder sva pot nadaljevala čez hribe, hecno se sliši, vem, ampak otoki so pač zelo hriboviti , v Korčulo.

Otočani so silno prijetni in fejst ljudje so pa že pregovorno malo manj vneti za fizično delo. Sej jih je za razumeti, ko žge sonce čez dan tam okrog 30 stopinj v senci ni neke prave volje za gonit motiko.

Kljub rogoviljenju Islandcev nad nama, sva spala kot top.