Bolgarija in Romunija (14. del)

Vozimo po preprostem delu vzhodne Srbije. Od nekod se pojavi občutek, da smo nekako že doma. Kraje, mimo katerih vozimo poznamo, vsaj po imenu. »Katero rudo že kopljejo v Boru?« se sprašujemo in podobno. Ponavljamo geografijo iz šestega ali iz sedmega razreda osnovne šole, ko smo gospodarstvo in še kaj bivše Jugoslavije dokaj dobro obdelali.

Ustavi nas kontrola, policaj in vojakinja. Zahtevata dokumente, povprašata od kod in kam in zakaj. Malo poklepetamo. Prijazna sta. Čeprav ne v Romuniji, ne v Bolgariji nismo nikjer niti zaslutili morebitne prisotnosti beguncev, je to še vedno realnost. Izbirajo skrite in manj obljudene poti in ta, po kateri se vozimo, je očitno ena izmed njih. Ob cesti srečamo namreč še nekaj patrulj, ki so očitno že obveščene, da prihajamo in nas pustijo pri miru.

Le kdo bi dremuckal ob zelenilu in bogastvu pokrajine, ki beži mimo nas, čeprav nas vožnja pogosto dela dremotne. Polja so obdelana. Vasice skromnejše. Peljemo mimo velikega gradbišča avtoceste. Sprašujemo se, kdo jo financira. Evropa verjetno, si mislimo, čeprav še niso v EU. Za Bolgare, Grke in Turke je to očitno najkrajša pot v Evropo. Zato. Ali pač Srbi znajo peljati politiko na svoj mlin?!

Utaborimo se v simpatičnem zasebnem avtokampu ob Donavi. Avto postavimo tik ob vodo. Mizico in stole na travo, in že uživamo. Prijetno je, čisto dopustniško. Predvsem pa je zopet na voljo razkošje tople vode v solidni kopalnici. O, kak užitek! Le komarji malo plašijo, mene predvsem, zato postanem malo sitna J. Še žabam odpustim zelooo glasno regljanje pozno v noč, saj, upam, pridno jedo komarje, ki res niso moja ljuba žival.

Jutro ob Donavi. Zbudim se zgodaj in si privoščim užitek zgodnjega vstajanja. Sedim pred avtodomom s pogledom na leno Donavo. Vonjam jutro. Žabe se še vedno oglašajo, a vedno manj. Sonce, ki rdeče vzhaja na moji levi, jih bo kmalu pregnalo. Čolnič s še enim jutranjikom, kot sem sama, neslišno drsi po vodni gladini. Lepo nama je, njemu in meni.

Še našega fotografa, Pžlahtnega, jutro zbudi nekoliko prej. Posnetki v jutranji svetlobi so nekaj posebnega.

In jaz si bom danes privoščila še en užitek, jutranji tek ob Donavi. Čisto sem se že polenila. Oh, kako je pasal!

Po teku in zajtrku obiščemo še vaško tržnico. Nekaj takšnega smo včeraj iskali v Sofiji in bili razočarani. Tu pa nismo bili. Našli smo vse mogoče. Od malih piščančkov do sedežnih garnitur in mogočnega marmornatega nagrobnega spomenika. Kupili pa smo marelice, slasten leskovački paradižnik, nekaj paprik in melono.

In že hitimo naprej. Sledimo Donavi do Džerdapske ožine. In ni nam žal, da smo ubrali to pot. Lepa soteska je in vsa narava ob njej. Široka in globoka reka, ki povezuje dobršen del Evrope, je ujeta v mirni tok med skalovjem.

Mimo Beograda kar odbrzimo, čeprav smo se nameravali povzpeti še na Avalo. Pžlahtnemu se je naenkrat začelo muditi domov. Kdo ve, zakaj. Še njegovi ženi ni jasno. Torej, po avtocesti via Slovenija (načrt je bil prečiti Hrvaško po stranskih cestah).

In s kakšnimi vtisi odhajamo proti domu? S čim smo se obogatili?

Msestrična: V severni Romuniji sem v živo videla njihovo narodno nošo, ki še živi (obisk nedeljske maše) in to me je navdušilo. Prvič sem videla ljudi pri obredu v ortodoksni grško katoliški cerkvi. Pastirji, ki so pasli krave in ovce in konjske vprege na cesti so mi bile zelo všeč. Širina in nepreglednost njiv. Bogastvo gradov. Revščina vasi. Vse to so nasprotja, ki dajo misliti.  Na naših potovanjih mi je všeč, da se veliko nasmejimo.

Ssestrična: Fascinirale so me ogromne zgradbe, veličastni gradovi, samostani in to, da so jih ohranili do danes v takem stanju. Tudi gore so me navdušile, le nižje bi lahko bile J. Prostrana polja s sivko, sončnicami, žiti, krompirjem … Obe državi sem si predstavljala revnejši, kot sta. Očitno je bilo na potovanju v redu, saj že sanjarimo, kam bi še šli skupaj.

Bratranec: Nisem pričakoval takšnega blišča v mestih. Tudi urejenost mest me je presenetila, predvsem pa ohranjenost zgodovinskih stavb. Severna Romunija me je fascinirala z ohranjenostjo tradicionalnega življenja. Izgubil sem negativen stereotip o Romuniji in Bolgariji. Prijaznost in ustrežljivost ljudi je očitna. Presenetile so me planine, lepota in ohranjenost narave. Čudovito!

Pžlahtni: V glavnem sem šofiral in navigiral in trikrat sem se zgubil (sredi Sofije). Predvsem sem navdušen nad naravo in romunskimi srednjeveškimi mesti. Fisura Djerdap je bil polni zadetek. Prijetno utrujen se vračam domov.

Mož: Lepa narava. Dobri ljudje. Romuni in Bolgari niso takšni, kot so nam jih slikali. Levi niso tako grozni, saj obe državi kar dobro živita od njih (romunski in bolgarski lev – njihova valuta J ). Z dobro družbo se da dobro potovati in daleč priti.

Blogerca: Seveda bi se lahko podpisala pod vse, kar so že povedali moji sopotniki, saj z njimi sodoživljam potovanje. Lepo mi je z njimi. Smo kot ena družina in to je predpogoj, da sploh popotujem z njimi. Na vseh naših, najinih, mojih poteh po svetu ugotavljam, da so ljudje povsod dobri. Rada jih srečujem, dobre ljudi, doma in na tujem. Le zakaj je politika, dnevna in zgodovinska, tako grda, zlobna in kruta?! Očaral me je raj v pogorju Rile v Bolgariji. V Romuniji pa vasica Barsana, v kateri se je, zdi se, življenje ustavilo. Deklice, dekleta, odrasle ženske živijo tradicijo v svojih narodnih oblačilih (niso tako oblečene samo zaradi neke prireditve).

Ps: Če bo sreča mila (beri: če bom pridna in ažurna; in moji fotografi tudi s pošiljanjem fotografij), bom čez kak dan dodala tudi kakšno slikco.