Bolgarija in Romunija 2017 (11. del)

Oblečemo se že za v hribe. Pa radovedni in skrbni Bratranec pride z novico, da gondola danes ne vozi. Najprej mislimo, da nas zafrkava, a se izkaže za resnično. Pžlahtni preveri. Torej, sprememba dnevnega reda.

Gremo v Sofijo. Ne, sprememba. Gremo si ogledat samostan Rila.

Naj bi bil najlepši in najpomembnejši srednjeveški samostan. Znan je po stenskih poslikavah in številnih ikonah svetih mož. Tukaj je deloval puščavnik Ivan Rilski. Prvotno je živel v osami, v preprostih jamah. Kasneje, po njegovi smrti, so zgradili mogočni, dih jemajoči samostan. V samostanu še danes živijo v črne halje zamotani menihi z dolgimi črnimi bradami. Sem so preneseni posmrtni ostanki Ivana Rilskega s čudodelno močjo. Tukaj so tudi relikvije mnogih svetnikov.

Ob vstopu v cerkev, ki stoji znotraj samostana, ostrmimo. Sredi cerkve je ogromen lestenec – zlat! Tudi oltarji pred nami, ob strani, so zlati. Bogato pozlačene so tudi ikone. Cela cerkev, dobesedno sleherna ped stene, je bogato poslikana s freskami. Tudi stene na zunanji strani cerkve. Prikazujejo Jezusovo življenje od rojstva, preko odraščanja in njegovega delovanja, do smrti. Jezusovo življenje, kot naše, ves čas ogroža hudič v raznih podobah (levo od njega in proti dnu). Na njegovi desni in proti vrhu pa ga prav tako v raznih podobah spremljajo angeli varuhi.

Seveda se nam pojavljajo vprašanja, zakaj je potrebnega toliko bogastva. Sv. Ivan Rilski je živel v največji možni preproščini in revščini. Zakaj ga torej slaviti tako presežno? Poskušamo si smiselno odgovarjati na ta vprašanja. Cerkev so uničili Turki, potem je do tal pogorela, a so jo v 19 stoletju mogočno obnovili. To se je dogajalo v obdobju, ko se je bolgarski narod že prebujal v svojem samozavedanju in osamosvajanju. Premožni in narodno zavedni Bolgari so širokogrudno darovali za obnovo in opremo cerkve. Ta cerkev je Bolgarom v ponos.

Samostanska pekarna je menda še vedno delujoča. Preverimo, če je res. Privoščimo si Rilsko kislo mleko z ocvrtimi mekicami. Malica je slastna.

Da se malo razmigamo, se skozi gozd in preko skal po simpatični potki navzgor sprehodimo do mini cerkvice sredi gozda, ki je postavljena tik ob eni od votlin, v kateri je bival Ivan Rilski. Ta »suhi« del druščine se povzpne še po ozkem skalnatem rovu navzgor do zadnjega izhoda iz votline. In pravijo, da ta »širši« del druščine ne bi prišel skozi. Ta »širši« del je užaljen, globoko, saj ugotovi, da bi šlo, če … če naju ne bi najini sopotniki tako hudo demoralizirali.

Nekoliko nižje, pod samostanom, najdemo prijeten prostor za popoldanski počitek in kosilce. Sonce nas greje, kar nam sprva paše in z užitkom »martinčkamo«, potem pa se le umaknemo v prijetnejšo senčko. Pogledujemo gor k našemu jutrišnjemu cilju, k vrhovom gora. In si želimo lepega vremena. Poslušamo ptičje petje in žuborenje potoka v bližini. Zdi se, da je vsa ta glasba namenjena samo nam. Zavemo se, kako nam je lepo in kako smo potrebovali tale potovalni počitek.

Eden od nas jutri goduje, zato bomo danes praznovali. Pravzaprav smo že začeli. Od godovnika smo si izprosili en sladoled (eden je ostal še za zvečer J).

Iz zgoraj opisanega razloga danes torej nekoliko hitreje zaključujem pisanje. Samo še do včerajšnjega parkirišča se še zapeljemo, povečerjamo, popraznujemo in krepilno zaspimo, da bomo jutri lahko osvojili najvišji vrh Balkana. In poprosimo za lepo vreme.