Bolgarija in Romunija 2017 (9.del)

Zbudimo se v hladno jutro. Kar dobro spočiti. Ko odprem vrata avtodoma, me pozdravi kužek v travi, pravzaprav njegova glava, ki nepremično gleda vame in dolgo ne trzne, da mi sprva niti ni jasno, kaj gledam, privid, sliko, ali pravega živega psa. Čisto tiho je, samo leži in gleda. V oči. In prosi hrane. Nič nadležen ni, nič grozeč. Po zajtrku nasitimo tudi njega.

In potujemo naprej po lepi pokrajini. Ssestrična dela spontane primerjave med Romunijo in Bolgarijo. Ruralni svet Romunije in vasi v njem opiše kot preproščino, tega tukaj v Bolgariji pa kot revščino.

Če že delamo primerjave med državama, je prav, da kako rečem o jezikih. V Romuniji smo zelo malo razumeli, saj ima njihov jezik romanske korenine. Pisava pa je bila latinska, da smo jo lahko brez težav brali. Tukaj v Bolgariji pa je jezik dokaj razumljiv, saj se zdi mešanica med srbščino in makedonščino. Pisava pa je »švasana« cirilica. Na trenutke se počutim kot prvošolka, ko jo poskušam brati. Ampak, počasi in zlogujoče mi uspeva.

Bolgarija je pisala zgodovino Balkana. Islam je na čelu Osmanskih Turkov pustil tu veliko sled. Tega se še posebej zavemo v Velikem Tarnovem, nekdanji kraljevi prestolnici. Z obzidjem zavarovano srednjeveško mestece je umeščeno visoko nad skalnimi stenami nad dvojnim okljukom reke. Povzpnemo se nanj oz vanj. Nekoč je bilo za obzidjem na teh ruševinah 400 hiš in 20 cerkva. Pridemo do cerkvice na samem vrhu, ki je lepo rekonstruirana. V njej so moderne freske, ki pretresljivo govore o bogati in težki bolgarski zgodovini. Skupaj poskušamo obnoviti naše borno znanje zgodovine (doma bomo pogledali v strička Googla za podrobnosti). Tračani (Grki) so bili prvi tukaj. Z njimi so se srečali Slovani, ko so poseljevali ta del Balkana. V 15. stoletju so bili tukaj veliki osvajalci Osmani (Turki). Šele v drugi polovici 19. stoletja so se jih Bolgari s pomočjo Rusov rešili in se osamosvojili. Zgodovina zelo poenostavljena in na kratko. Naj mi bo oproščeno. Potem smo se sprehodili še po starem delu mesta, po starih s kamnom tlakovanih obrtniških ulicah s staro arhitekturno zasnovo. Odkrije se nam lepota tega kraja. Novemu delu mesta se izognemo. Celo mesto ima danes 64000 prebivalcev. Je izobraževalno središče pokrajine.

Nadaljujemo pot preko prelaza Shipka. Prečimo Staro Planino – Balkan. Na tem področju se je 1876. leta zgodila pomembna bitka med Rusi in Osmani. Visoko nad prelazom je postavljen mavzolej padlim vojakom.

Preden se povzpnemo na vrh, k mavzoleju, si na vrhu samega prelaza skuhamo kosilo, kjer prevedrimo nevihto. Le ta tako zamegli vrh, da nismo več navdušeni nad vzpenjanjem v meglo. Tudi polni želodci imajo vlogo pri naši lenobnosti.

Spust na drugo stran planine Balkan nas vodi v Kazanlak, ki je osrčje najbolj dišeče doline vrtnic. Preden zagledamo nasade vrtnic, nam oči počivajo na poljih cvetoče sivke.

Ta dolina pa je po drugi strani znana tudi kot dolina Tračanskih grobnic. Na tem območju so prebivali neustrašni Tračani, ki so obvladali obdelavo zlata. Svoje vladarje so pokopavali v velikanske podzemske grobnice. Danes  so pod Unescovo zaščito. Poskušamo obiskati eno od grobnic, a je zaprta (danes je nedelja). Bomo počakali do jutri. V avtokampu. Nekoliko zgodnejši smo še, pa bomo čas porabili za kak sprehod po mestecu, pa za osebno higieno in še za kakšno nujno pranje. In seveda za sproščeno uživanje večera.