Bolgarija in Romunija 2017 (8.del)

Morje je valovito, ker piha veter, a prijetno toplo oz toliko hladno, da je osvežujoče. Jutri bomo zaplavali.

Pred jutri je še večerja. In večerni klepet ob šumenju morja, ki se vleče v noč, klepet in šumenje …

Zbudi me sončno jutro brez oblačka. Kar potegne me s svojo svežino. Tudi Moža za spremembo. Sprehodiva se do obale, se sezujeva in z bosimi nogami stopicava po pesku in nastavljava noge valovom, da jih škropijo. Hodim in tečem po pesku. Kako je prijetno! Se obrnem in v drugo smer in pritečem do hotelskega kompleksa, v katerem sva nekoč že dopustovala. Predajam se soncu in vetru in vonju morja. Spomini se kar sami od sebe pojavijo od nekje.

Tisto je bil najin prvi »mondeni« dopust v hotelu s petimi zvezdicami. Sama. Bilo nama je tudi lepo, to vem, a spomini, ki so sedaj nepoklicani prišli, so tisti negativni. Poskušali so naju okrasti. Zopet drugič ogoljufati pri menjavi. Obakrat sva bila, na srečo, dovolj samozaščitniška. Nisva si mogla sposoditi avta in ne koles, kot sva doma načrtovala doma, da bi popotovala po notranjosti Bolgarije. Počutila sva se, kot da sva v getu turistične meke. Na plaži je bila gneča, midva pa sva običajno rada bolj kje na samem. Pretreslo pa naju je večerno dogajanje. Mož je to takrat prvi opazil in me opozoril. Sex turizem in izkoriščanje mladih deklic za to. Za ovinki so čakali možakarji v zrelih letih in pobirali denar, kar tako vsem na očeh. Legalno?! Doma sva pustila takrat 16 in 21 letni hčerki. Če bi bile okoliščine in dežela bivanja malo drugačna, bi se čisto lahko znašli v tej grdi trgovini. Grrrrrrr! To soočenje s krutim izkoriščanjem nedolžnega otroštva naju je takrat pretreslo v globino spoznanja. Očitno. Še danes moram pisati o tem.

Po zajtrku gremo na obalo. Valovito morje nas vabi. Seveda se mu ne upiramo. Temperatura je ravno prava, da nas še osveži. Tudi zunanja je prijetna. Med plavanjem začutim, kako vsa teža utrujenosti, potovalne in življenjske, polzi z mene. Kako je to sproščujoče! Zaželim si, da bi mogla vsakokrat, ko postane življenje težko, skočiti v morje in zaplavati in bi bilo vse lažje. Sicer pa je morje bistveno manj slano, kot je naš Jadran. Po plavanju opravimo še piling celega telesa, da izkoristimo mivko. Joj, kako smo sedaj gladke.

In že potujemo naprej. Najprej skozi Varno, ki je precej veliko mesto, saj je glavno bolgarsko turistično in industrijsko središče. Tudi pristanišče ima.

Ustavimo se ob polotoku Nesebar. Ogledamo si lepo mestece z zgodovinskimi stavbami in cerkvami. Izkopanine ene segajo v 6. stoletje, kar priča o zgodnji poselitvi tega področja. Tudi izven turistične sezone je polno turistov.

Pot nadaljujemo skozi nepregledna žitna polja. Žito se že zlati, saj je tik pred žetvijo. Nekoliko bolj v notranjost se jim pridružijo še ogromni sadovnjaki, nekateri tudi že z zaščito proti toči, še nekoliko naprej zopet ogromni vinogradi. Nekaj malega je tudi še nekultivirane zemlje. Dolgo nobene naselbine. Počasi v daljavi že začenjajo hribi uokvirjati polja. Ceste pa so, ugotavljamo v en glas, lepše kot v Romuniji. Čeprav bi naj bila Bolgarija najrevnejša država v Evropski uniji.

Skozi mesto Sliven smo se zopet povzpeli po serpentinah malo v hribe in nazaj v ravnino. Iščemo že prenočišče. Peljemo se tudi skozi bolgarsko romsko naselje. Nič bistveno drugačno ni od romunskega. Kar malo stisne nas zaradi njihove revščine. In tudi zaradi nas, ki bi se radi tu nekje utaborili.

Sončni zahod je čudovit. Naslikati bi ga znal le slikar, pa še njegova slika bi izpadla kičasto.

Prespali  bomo na počivališču ob cesti.

Hočem poslati svoj današnji zapis s popotovanja, pa imam prvič težave z internetom. Nikakor se ne morem priklopiti na internet. Hči mi po sms pove, da je očitno šel tudi prejšnji zapis nekam … Bom še poskušala.