Bolgarija in Romunija 2017 (6.del)

Vprašamo ljudi, nekateri nas neodločno usmerjajo, drugi nič ne vedo o kakem kampu. Vmes pade noč in poiščemo parkirišče za prenočišče. Spimo v neposredni bližini cerkve in samostana. Mirno je in dobro se odpočijemo. Po večerni pravljici o petelinu, ki nam jo je Pžlahtni prebiral iz Romunskih zgodb.

Po zajtrku , ki ni bil bezgovo cvrtje, kot so mi grozili zvečer, hvalabogu J , smo se posprehajali do gradu Peles. Kakšen kilometer daleč skozi gozdiček. Očarani obstojimo, ko se pred nami odpre pogled na veličastni grad. Pa ne samo na grad, ampak kar na grajski kompleks. Prelepo. Uživamo z vsemi čuti. Še v vonju sveže pokošene trave in sušečega se sena uživamo.

Vstopimo v veličastje gradu. Grajsko dvorišče s čudovitim vodnjakom, kipci in klopcami popelje navzdol na sprehajalne terase. Poseben park ni potreben, saj je sam kompleks postavljen v čudovito naravo. Pred vstopom v sam grad nas navduši še notranje dvorišče s freskami na fasadi s prizori iz lova na medveda. Pa kipci, trubadurji, na balkončkih – skoraj zaslišimo glasbo in zapeljivo popevanje. V notranjosti pa je vse v razkošju s presežniki. Stopnišče, ki popelje v sprejemnico, pa v sobi z orožjem (angleškim, nemškim, italijanskim, arabskim … iz obdobja od 1400 do 1900), v prvo in drugo in tretjo plesno dvorano, pa v pisarno in knjižnico z 10 000 knjigami.

To, kar preseneča, je, da je grad popolnoma opremljen, nič izropan in ohranjen v svoji veličini kljub sistemu in diktaturi, v kateri je Romunija bila v bližnji preteklosti. Primerjamo usodo naših gradov, med drugo svetovno vojno v velikem številu porušenih, požganih, po vojni  izropanih in kasneje zanemarjenih. Grad Peles je Romunom v ponos. Pa kar nekaj delovnih mest nudi, saj je bogato obiskana turistična točka.

Stojnice, ki so seveda vsepovsod stalnica, so seveda polne kiča, spominkov, pa tudi simpatičnih malenkosti. Danes so to maline in gozdne jagode v ličnih malih lesenih košaricah. In tudi sladki prigrizki kot »turški med«, ročno izdelane tablice čokolade (res sem se uspela vzdržati!), sezamove sladke ploščice …

Vožnjo nadaljujemo med polji, polji, polji. Koruza, žito, sončnice. Nekoliko nižje vinogradi, vinogradi in to ravninski, česar pri nas skorajda ne poznamo. Bogata dežela.

Konjska vprega z vozom na cesti je nekaj običajnega, tudi na štiripasovnici, ki pelje kar skozi vasi. Levo in desno so kar hiše z raznoraznimi stojnicami.

Preden se zares usmerimo proti današnjemu cilju, Bukarešti, naredimo malo ovinka proti Vulcanii Noroiosi. Kaj je to, se sprašujemo sami pri sebi, tisti ta »pogumnejši upamo vprašati na glas, s pridihom dvoma, priznam. »Eno blato ven bruha,« pravi Pžlahtni. »No ja,« si mislim. Če zadeva ne bo zanimiva, je pa pot do nje zagotovo. Peljemo skozi čisto pravo dolgo vas ciganskih naselbin. Tako ubornih, revnih in zanikrnih, da te stisne pri srcu. Vsaj elektriko imajo. Vodovod pa še ni napeljan. Pred hišami so vodnjaki. Ponekod pa srečamo vodnjake »bunarska motka«, na vzvod z drogom. Čeprav so hiške tako uborne, pa jih na vrtičkih krasijo cvetoče vrtnive.  Otroci mahajo, ustavljajo in tekajo pred nami, ob avtu in za nami. Kar strah nas je, da ne bi koga zbili. Redko kje je še moč srečati take »žilave« otroke, pravi Msestrična.

Sredi ničesar se pojavi parkirišče, restavracija in »kasa«. Ravno ko želimo na ogled, doživimo svojo prvo nevihto na poti. Spremenimo načrt in skuhamo kosilo. Po kavici je tudi vreme zopet primerno za oglede. Po razmočenem blatu previdno stopamo po blatnih hribčkih. Navdušujejo nas brbotajoči mikro kraterji, kraterčki in skoraj že krater. Res bruhajo blato sive barve z vonjem po žveplu. Menda je radioaktivno. Hribčki so razbrazdani z neandri. Posušeno blato je razpokano v plošče in ploščice, kot tlakovci se zdijo. Zdi se, kot da gledamo Liliputski Grand Canion. Vsaka stvar ima svojo ceno. Mi smo jo še poceni odnesli, le s hudo blatnimi čevlji, ki jih bo voda oprala. Deklica s fantom, v beli oblekci in zlatih čeveljcih ob zdrsu na mokrem blatu, pa je pustila svoj odtis na blatu, blato pa ji je pošteno vrnilo.

Tudi tu srečamo Slovence, skupino motoristov iz Cerknice.

Danes pa moramo priti do kampa, smo složno odločeni.

P.S.: Na tem mestu se moram morebitnim bralcem opravičiti za napake pri pisanju. Večinoma namreč pišem med vožnjo, kar nekako še gre. Brati pa je (z mojim občutljivim želodcem) med vožnjo veliko težje. Prosim za odpustek.