Bolgarija in Romunija 2017 (4. del)

Jutranja toaleta, ki je nepotujoči nikakor ne bi razumeli, nas dobro osveži in prežene vse neprijetne vonjave naših teles. Kakšna rusa ostane še neobrita. Za kdaj kasneje. Mož ugotavlja, da bo moral morda pa le v prihodnosti nabaviti baterijski brivnik. Nevoščljivo pogleduje k ostalima dvema moškima, ki imata z britjem nekaj manj težav, pa še hitreje vse opravita. Zobe umivamo dvakrat. Takšna je pač potovalna navada. Dobra, bi rekla.

Zajtrk nas jutranje poveže. S hrano, ki nas poteši, z veseljem do življenja, ki se prebudi, z drobnimi zbadanji, ki jih razumemo le mi. In se smejemo, na svoj račun.

Potujemo proti gradu, kjer se je rodil Vlad Tepeš, veliko bolj poznan z imenom Drakula. Peljemo se po lepi ozki dolini, Ssestrično spominja na tisto, po kateri se vozimo proti Maribori, Zasavca med nami pa na njegovo rodno Trbovlje a brez Trbovelj, seveda. Vozimo ob reki Olt, ki se bo daleč naprej zlila v reko Donavo.

Dolina se razširi. Pokrajina zelo spominja ne nekoliko razširjeno gričevje Slovenskih goric. Hiške so majhne, obljudene. Veliko jih je brez fasad. Okoli vsake je vrtiček in brajda za senco in vince. Vrtovi in njive nekoliko naprej, so obdelani, kar govori o delavnosti ljudi.

Stojnica s češnjami ob cesti nas razveseli. Ustavimo se in jih kupimo. Prijetna osvežitev bodo. Zadovoljni smo mi in možakarja, ki jih prodajata. Prijazni ljudje, ki si želijo klepeta, a je jezik ovira.

Drakula nam že buri domišljijo. Msestrično postaja malo strah morebitnega srečanja z njim. Pa pravi njen Pžlahtni, da ona že tako ima svojega Drakulo (ki ji pije kri? Ojoj!).

»Naš« Kralj Matjaž (Mitja Korvin) in Drakula (Vlad Tepeš) naj bi bila sorodnika. Po enem zapisu naj bi bila bratranca. Ko smo v mestu Cluj Napoca o tem povprašali mestnega turističnega vodiča, nam je povedal, da sta si bila, seveda, v sorodu, kot so si bili v tistem času v sorodu vsi veljaki in mogočniki  in vladarji  v ogrski oz avstroogrski deželi. Še toliko je dodal, da je bil v enem obdobju Kralj Matjaž Drakulov ječar.

Pa smo prispeli pod ostanke Drakulovega gradu. Odločeni smo, da se povzpnemo 1000 in več stopnic visoko  do razvalin. A gospa narava je močnejša, mi pa preveč radi živimo. Naravne zakone pa tudi spoštujemo. Medvedke imajo namreč mladičke, zato je prehod do gradu zaprt. Naredimo »fotošuting« z ozadjem gradu.

Vozimo se proti prelazu Transfagarasan road. Gore so vedno višje, cesta pa vse bolj ovinkasta in prepadna.

Štopar pred nami, z dvignjenim prstom in rokama združenima v »prosim« nas nagovori. Sprejmemo ga medse do prelaza. Simpatičen in lepo vzgojen mladenič (19 let), Čeh iz Prage, postane za dve uri naš sopotnik. Je že 25. dan na poti, sam. Po kosilu se poslovimo od njega. On štopa naprej, mi pa v gore.

Končno hodimo. Pač proti enemu vrhu. Navzgor. Dobro se ogrejemo. V Karpatih smo. Zelo spominjajo na Visoke Tatre, s strmimi pobočji in z zeleno rumenim mahom na skalah. Povzpnemo se na 2300 do 2500 mnm (odvisno od tega, ali spadaš k težko ali k lahko kategornikom). Prespali bomo na 2000 mnm. Osvežujoče hladno bo, a se bomo stiskali, da bo topleje.

Ampak, če je gorski hlad preživela nevesta, ki je bila tu s svojim ženinom na »fotošutingu«, vsaj uro, če ne kar uro in pol, vsa gola, bomo tudi mi. To je že drugi par, ki smo ga videli na fotografiranju. Včerajšnji v Citadeli se je pa topil od vročine (kot tudi mi).