Bolgarija in Romunija 2017

Ženski del družbe vse uredi, razporedi in zloži po poličkah. Še za kak prtljažnik robe bi se našlo prostora.

Privajamo se na potovanje. Na avto. Na naš nov skupni premični domek. Eden na drugega. Drugačno prehranjevanje v bolj ali manj improvizirani kuhinji. Jezikovne bariere (kako nam je vsem madžarščina tuja in težka!). Pa mimobežeča pokrajina je tako zelo ravna, nerazgibana, mi pa doma, kamorkoli pogledamo, vidimo hribe, hodimo v hrib. Še dostop do interneta in elektrike je kompliciran (potreben je pravi razdelilec in podaljšek; pa na telefonu prava komanda za dostop do »vroče mobilne točke«). Oh, ne recite: »A že spet?!« Že spet, ja. Leto je tako dolgo in brez ponavljanja gre neutrjeno znanje tako hitro v pozabo. Ampak, malo se pa lahko pohvalim. Nikogar mi ni bilo treba klicati domov, da bi mi sufliral, kako pridem do interneta. Malo sem se zjezila (sama nase – to je brez škode in neljubih posledic). Potem pa sem pogruntala, no, z dobro in preizkušeno metodo poskusov in zmot. Je pa res, in to ni moja krivda, da so težave s spletnim mestom, preko katerega sem pretekla leta objavljala blog. Ne da se ga odpreti. A hči doma obljublja, da bo nekako uredila. Ko pride z gavde. Mladina pač.

Menda bomo objavljali na kulinariki. Pa ne vem, ali mora biti zapis zato bolj kulinarično naravnan. Kakorkoli, mi se bomo potrudili. Pa saj ne bo težko, saj smo sami dobri jedci. In ker je današnji dan posvečen vožnji in nabiranju kilometrov, okolica pa ravna, ravna, ravna, je pravi trenutek za tak zapis.

Kaj smo jedli? Bratrančeva Draga je poskrbela za današnjo sladkost. Rdeči ribez v mehki biskvitni posteljici nas je prvi posladkal (pa še ga je malo ostalo, mnmm). V Budimpešti nas je Ssestrična osvežila s kavico (že drugič danes;  ja, nas kar razvaja). Pa smo odvili še en Dragin zavoj. Prijetno presenečeni, saj se nam je nasmejala potratna potratnica, sveža in sočna in ne presladka, a kljub temu slastna. Potem nekje, na ravnini pač, je bil nekoliko daljši postanek za kosilo. Delo si pravično delimo. Dva moška sta danes že vozila. Ta tretji je pomival posodo. Ženski del pa je poskrbel za kosilo. Pasulj (uf, kar pekoč) s klobasicami nam je teknil. Tudi (no, morda za koga neobičajna kombinacija) solato smo pojedli do zadnjega listka. A zakaj solata k pasulju, se sprašujete. No, iz najmanj dveh razlogov. Doma, na vrtovih je je tolikoooo in skoraj ni koga, ki bi jo pobiral in jedel. Mi pa imamo hladilnik prepoln, da bi jo lahko za dalj časa ohranili svežo. Je pa tudi prijetno ohladila z ostrino namazane jezike (čili je bil kriv!). Pa tudi to je res, da imamo vsi zelo radi solato, domačo, z bučnim oljem in česnom in ravno prav kisa. Kavica tudi, že tretja. A jih bo preveč? Se bomo potrudili, da je bo naslednje dneve manj. Draga Svakinja doma, a prav?

In se vozimo in vozimo. Msestrična za volanom tokrat. Neverjetna tišina zadaj, ko je spredaj. Ampak, vozi pa varno. In to je najbolj važno!

Ne vem, zakaj, a Bratranec si je začel pripravljati posteljo. Ura je komaj 19.30 in pred nami je še 3 ure in pol čiste vožnje do Romunije, tako je začrtal Pžlahtni. Pa se Bratranec, ko brklja po svoji prtljagi, prismeji, s srečnim nasmehom do ušes in z medvedkom s srčkom v rokah (in s pisemcem, še srečnejši, a to pisemce ni za nas). Seveda, njegova Draga ima smisel za drobna in ljubeča presenečenja. Še sopotniki se veselimo z njima.

Še vedno se vozimo. Dobro uro še imamo do cilja (Veselo pokopališče; a o tem več jutri). Doma je ura 22.15, tu pa že eno uro več.

Žal se je znočilo in ne moremo videti, kakšna pokrajina nas pozdravlja v Romuniji. Zdi se ravnina, vsaj cesta je ravna J.