Čas, da ukradem pozabi par spominov

Enako se je zgodilo z Bratcem in Gospodičnico. In veste kaj?  Enako se dogaja sedaj, ko je na svet prijokala Damika. Skoraj vsak dan v navalu smeha rečem: "O, to pa moram zapisati!" In seveda preden pridem do računalnika ali vsaj koščka papirja, pozabim. 

No, zdaj sem našla čas, voljo in ne boste verjeli - celo spomine na Damikine izjave (pravi čudež) in sem se odločila, da vse skupaj nemudoma zapišem.

Prva prigoda se je dogodila, ko se je Damika nekega dne z atijem in mamo peljala v mesto. Ati in Damika imata na poti z avtom svoja posebna mesta, kjer začneta vriskati in piskati (in mami seveda ni nič jasno). In je tako Damika tega dne začela vriskati: "Papiga! papiga!" Mama je celo vedela za kaj gre. Na eni hiši ob cesti visi namreč reklama za neko trgovino s potrebščinami za domače živalce in je narisana papiga. ki je Damiki seveda nadvse všeč. Minuto kasneje pa se Damika spet oglasi: "A bo danes nogomet?" Ha? pri dveh letih in pol tebe zanima nogomet? A bejž (ne ati in ne mama od Damike NISTA navdušena nad nogometom). Pa sta se ati in mama debelo gledala. Mama se je spomnila, da je bil malo pred papigo nogometno stadion. Ampak je bil prazen. Nobenega nogometa torej. "Ne, damika, danes pa niso igrali nogometa, a veš!" je sledila kratka razlaga. ki jo je dete sprejelo s tišino.  Vožnja se je nadaljevala in čez čas je Damika spet začela vriskati! "O lej ga, lej ati! Je, nogomet, vidiš, da je nogomet!" pa sta si ati in mama še enkrat izmenjala začuden pogled. Mama se je začela razgledovati ... in ... zagledala VODOMET! "Damika, a vodomet si mislila?" In je Damika zažgolela, vsa vesela: "Ja, nogomet. Vidiš, mami, nogomet je!"

Druga prigoda se je zgodila, ko je bila Damika na počitnicah pri bici in pri dediju. Bica je že dooolgo nazaj ugotovila, da se svojim vnukom (in kasneje vnukinjam) najbolj vsede na srce, če kaj skupaj kuhajo, pečejo ... In sta tudi tega dne z Damiko pekle. Rolado mende. In je bilo treba stepsti jajca. Najprej beljake, potem pa še rumenjake.  Damika, ki zelo rada pomaga kuhat ali pečt, je seveda strumno stala na svojem stolčku, s svojim posebnim predpasnikom in pomagala bici miksat.  Na koncu je vsa vesela hitela dediju povedat, da sta miksale ČEBELNJAK. 

Tretja prigoda pa se je zgodila pred kratkim. damika je nekega dne ugotovila, da so ji vsi poletni čevlji premajhni. V adidaskah pa res ne moreš skakati pri 30 stopinjah a ne? No, in je mama prekopala vse predale s čevlji in sta s skupnimi močmi našli poletne "tevice" (za mamo so vsi čevlji s trakci tevice, ne glede na firmo in vse). Mama je malo kritično gledala tevice na Damikini nogi, ampak je Damika s tako gotovostjo zatrjevala, da so ji "plav!", da je na koncu popustila in spustila dete v vrtec. Ampak ... ko sta šli iz vrtca domov, sta se na Damikinih nogah svetila dva velika žulja. "Ajejej, damika! še sreča, da sem kupila nove čevlje. tele so ti res premajhne!" je komentirala mama. Damika seveda ni imela nič proti novim čevljem. Z največjim veseljem jih je obula in cel popoldan tekala v njih. No, vsake toliko s je sicer ustavila in se začela na vse pretege smiliti sama sebi, ker "imam veeeelik žulj!". Vseeno je uspešno prikrmarila do doma in do večerje. Po večerji pa se je vsedla na kavč in preučevala svoje podplate. Nenadoma je prestrašena dejala: "Ojej, mami, žulj mi je ušel!" (kožica se je olupila).