Damika in odvajanje od dude

Torej ... še pred rojstvom je mama kupila dudo. Lično zapakirano v škatlico. Danes se sicer ne spomni zakaj s seboj v porodnišnico ni odnesla tudi dude (mogoče je slišala, da so v porodnišnici absolutno proti dudam). Kakorkoli. Dete se je rodilo. Mama si je mislila, da tiste tri dni bo pa že nekak zdržala brez "štofla". 

Jah no ... Mogoče celo bi. Če bi dete prišlo samo na svet (tako pa so ga morali prisilno vzeti iz "mamahotela"). In če bi bivanje v bolnišnici res trajalo samo tri dni. Tako pa ... so mamo strašno boleli šivi, ena krota od sestre na oddelku je nagnala celo paniko, da pa "s takimi bradavicami pa res ne morete dojiti in ji uturila nastavke za dojenje - mimogrede, ko sta mama in Damika prišli k sebi, se je dete dojilo čist brez problemov tudi brez nastavkov, več kot eno leto), po carskem rezu že po pravilu ni mleka .. vsaj prve dni, pa če smo čisto iskreni sestre na oddelku niso bile v nobeno pomoč. Ne detetu, še manj pa mamici. 

In se je zgodila tista usodna noč. Ko se je dete zbudilo sredi noči (ob 3.00) in se dojilo in dojilo in dojilo in dojilo ... in dojilo. Ko je bila ura 6.00 je Damikina mama (z novorojenčkom na prsih) v solzah poklicala Damikino babico in ukazala; "Prekuhaj to šmentano dudo in mi jo prinesi. Najbolje kar takoj. Jaz ne morem več."

In tako je duda postala stalna spremljevalka nove družinice. 

Hitro je mama ugotovila, da ni hujšega kot ponoči v temi po sobi iskati dudo (Damika je bila cel ekspert kako dudo vreči/pljuniti čim dlje od posteljice. In je kupila še 3 dude. Tako je bila ena vedno na dosegu roke. 

Ampak dude tu in tam dobijo noge.In je spet potrebno kupiti nove. In se mami zgodi, da kupi (čisto nehote) dudo, ki se v temi sveti. In jo prvo noč skoraj fršlok, ko se zbudi in pogleda proti kinderpetu, pa tam malo nad ograjico lebdi en mini tini NLP (beri: dete, ki se je zbudilo, se povzpelo ob ograjici in čaka, da se ga mama ali ata usmilita). 

No in potem Damika zraste. In postane velika punca. Ki - po atijevo - ne potrebuje več dude. "Poglej, kako krive zobke že ima. Dejmo dudo stran!" Skoraj vsak dan mam sliši ta stavek. "Pa kar nima krivih zobkov!" trdi mama. 

Čez čas pa le popusti. "Ampak jo boš ti uspaval, da veš!" In jo res ati uspava. Precej joka in uničenih atijevih živcej je bilo potrebnih (mama se je preventivno odstranila na varno), a je šlo.

Naslednje tri dni sta oba - in ati in mami - skakala do stropa od navdušenja. Četrti dan pa je dete zakuhalo na 40 stopinj. In se je zdelo mami malo prehudo da bi vztrajala pri "NIČ DUDE"!

Ampak  ... zdaj je tudi mama ugotovila, da bi res bilo fajn, da dete ne bi imelo dude. IN je zadnjič na sprehodu, ko sta šli mimo kamnitega leva, rekla Damiki: "O, lej, ko ima lev zlomljeno dudo (pred hišo imajo tri leve in vsak ima v ustih dudo - vsi otroci iz vasi prinesejo levčkom dudo.) A vidiš?" In je mala bučka rekla: "Ooooo ... zlomla se je."

"Ja, Damika. Duda se je zlomila, zdaj je pa lev žalosten. A bi mu dala ti svojo dudo, da ne bo več žalosten?" 

"Ja, bom dala dudo!"

Mamo je spet skor fršlok. Vsa navdušena je Damiko takoj odpeljala Domov po dude. Ponosno je atiju obelodanila načrt, a je ponos malo upadel, ko je dete izjavilo: "Ena duda za levčka, ena duda za mene!" Ati pa mama sta se le žalostno spogledala in skomignila z rameni. 

Mama še ni čisto vrgla puške v koruzo. Do levčka je še dooolga pot. Bom že prepričala Damiko. 

A kaj, ko je tako, da če se Damika odloči, se pač odloči. Konec debate. Ena duda levčku, ena pa njej. Za vsak slučaj je ta drugo dudo vzela s seboj in jo ves čas držala v rokah. Da je slučaaaaajno ne bi mama dala levu. In še naslednje tri dni jo je pazila, ko punčico svojega očesa.