Z žlico na pot – z nakupovalno vrečko domov

Okoliščine so tako nanesle, da do 18. leta sploh nisem pila kave; ko pa sem jo začela, je morala vedno biti kava s smetano, sladka in nikakor ne turška/grška/bosanska … kakorkoli že imenujete kavo s kavno usedlino na dnu skodelice. V Sloveniji je nekoliko nenavadno vihati nos nad kavo iz džezve, saj so bili kavni avtomati, takšni in drugačni, pred več kot dvajsetimi leti izven Primorske še redkost. Primorci so k sreči posvojili in tudi meni pokazali poseben vrč (kofetjero), iz katere se dobi kavo »brez pikic«, kot rečem »zocu«. Sama sem si na gorenjskem koncu omislila kavni aparat s filtrom in nekoč skoraj ubila mamo, ki se je pritoževala, da je takšna kava »švoh«. Pa sem filter popolnoma napolnila s kavo, vode pa dolila le za majhno skodelico in iz aparata dobila kavno redukcija »za vola ubit«, ne samo mamo :) Jasno, da ni bilo več komentarjev o moči kave iz aparata. Kako in zakaj sem jo začela piti, pa za tole pisanje ni pomembno, nujen je le podatek, kakšno kavo iščem/naročam tudi na potovanjih.

Čisto pravo kavo po mojem okusu dobim le Češkem in Slovaškem. Kavo s smetano, v prozorni skodelici ali kozarcu. To je to … a kako se to sredi Prage ali Bratislave imenuje? Kako naročiti? Ko še nismo hodili po svetu z mobiteli, prilepljenimi na dlani, in se je bilo treba na pot, pa tudi na obisk kavarne, pripravit, sem s pomočjo slovarja prišla do zaključka, da moram v kavarni sredi Bratislave sredi 90' naročiti kavo s šlehačko. A se pred mano ni znašlo tisto, kar sem si želela. Prinesli so mi črno kavo v navadni, porcelanasti skodelici, poleg pa majhno tekočo smetano v plastični embalaži. A smisel študija v tujini je tudi pridobivanje znanja za čisto življenjske situacije. Med prvimi lekcijami vsakega učbenika tujega jezika je situacija v kavarni in restavraciji. (Seveda je odvisno od tega, od kod se je učbenik vzel. Če je za francoščino prav iz Francije, potem nam otrokom ob koncu 80' ni bilo jasno, zakaj bi nekdo ob kosilu naročil steklenico vode Evian. Do takrat še nismo videli ustekleničene vode … je nismo potrebovali, smo jo pili kar iz Peričnika). Gremo nazaj v Bratislavo … ob naslednjem obisku kavarne z družbo smo že imeli prave besede: naročila sem viedensko kavo (dobesedni prevod dunajska kava, le da na Slovaškem in Češkem z besedo Dunaj poimenujejo 3000 km dolgo reko, ki teče iz Schwarzwalda do Črnega morja, zato morajo imeti za avstrijsko glavno mesto drugo besedo: Vieden' (slovaško), Viden' (češko) in je posledično dunajska kava viedenska ali videnska kava. Vedno pa je to kava s stepeno smetano v prozorni skodelici ali kozarcu. Zdi se, da bo šlo od tu naprej preprosto. V vsaki državi je treba vedeti, kako poimenujejo mesto Dunaj, pa je. A to je potrebno vedet že zaradi dunajskega zrezka, kajne. V Beogradu bečki odrezak, v milanu pa cotoletta alla milanese, na dunaju wiener schnitzel. Torej je kava s smetano v Franciji café viennois.

A do Češke in Slovaške, pa tudi do Francije lahko, se pride najprej čez Avstrijo, kjer bi najbrž na avtocestnih počivališčih dobili wiener cafe. Niti ne vem, ker vedno naročim kaisermelange (dobesedni prevod: cesarska mešanica, v resnici v porcelanasti skodelici z rožicami črna kava + mleko + stepena smetana + posuto s čokolado), za katero pa ne verjamem, da vsebuje jajčni rumenjak, kot predvideva izvirni recept. S kaisermelange se pač mora začeti (ali končati) vsak izlet in obstaja velika nevarnost, vsaj tako so mi doma zagrozili, da me boste srečali na ljubljanskem predbožičnem sejmu nekje blizu Prešerna s polno stojnico skodelic z avstrijskih avtocestnih počivališč (v ceno kave, približno 4€, je všteta tudi skodelica, a ne tista uporabljena – vzamete čisto J). Imam pa srečo, da pijem takšno kavo, kajti če bi bila moja najljubša kava kapučino, bi bila potrebna nova disertacija na temo te italijanske kave v Avstriji. (In samo še mimogrede: najbližji približek kaisermelanga pri nas dobite, če naročite belo kavo s smetano).

V Italiji pa ne gre z dunajsko kavo, zato je rezervna varianta: capuccino oziroma capucco, ker se jim ne sanja, kaj bi bila kava s smetano, dunajska kava … nič. Pa ne da bi ne imeli stepene smetane, imajo jo in jo z največjem veseljem prinesejo (ter zaračunajo seveda) ob mini skodelici kave espreso, tako v Trstu na Piazza Unita, kot v Rimu na Piazza del Popolo. In kam naj dam smetano? Tudi drugi del pitja kave (ne samo kaj, pač pa tudi kako) v Italiji v smislu »V Rimu kot Rimljan …« mi ne gre. Italijani namreč pijejo kavo za šankom, turisti pa na terasah pred barom. Temu primerna je tudi cena, ki vključuje razgled na znamenitost in postrežnino natakarja, ki misli, da je lep, tudi če to ni. Zato je bila najdražja italijanska kava v Benetkah, s pogledom na laguno, cena 8€ že pred več kot 5 leti. Pa tudi pred firenško stolnico me ne boste več videli piti kave, tam sem namreč poskusila z »gorenjsko« varianto: kavo sem naročila in plačala pri šanku in si jo sama odnesla na teraso, pa je natakar kričal za mano: »Signora pagare!«

Včasih se mi pa ne da odkrivat skrivnosti pitja kave na terasi z razgledom in preprosto stopim v Starbucks, sploh če sem v časovni stiski in se je potrebno hitro vrniti k skupini. Le v časovnici so potem potrebni popravki, obvezen postanek za toaleto, ker še vedno ne razumem količin v ameriških »fast food« restavracijah. Zakaj bi si kdo želel popiti 750 ml kave, pa četudi je »švoh«?! Mimogrede, tudi McDonalds cafe je v stiski uporabna zadeva. V sili hudič muhe žre, mar ne?

V Rimu kot Rimljan … seveda, razen Kitajcev, ki tudi v Evropi hodijo samo v kitajske restavracije. A če bi bila ljubiteljica turške kave, bi si jo zagotovo želela piti v Turčiji. Kje pa je bolj prava turška kava? Le da Turki ne pijejo kave oziroma zelo redko, pač pa so ljubitelji čaja, kar me neizmerno veseli, zato je zagotovo prva in najpomembnejša dejavnost po prihodu v Istanbul pitje turškega čaja. Jabolčnega, če se da, in obvezno iz kozarčkov v obliki tulipana. Pred odhodom iz Istanbula pa zadnja dejavnost nakup čaja oziroma okusov za čaj za domov. Moj najljubši je granatni, najbolj originalni okus pa jabolčni.

V poglavju »Kava«, se le-ta namreč ne bo znašla v nakupovalni vrečki. Mogoče, včasih kakšna pločevinka Illy, ker je bolj poceni v Italiji kot pri nas (mimogrede, vam deluje priimek Illy italijansko? Zdaj mogoče že, ker Illy povezujemo s Trstom, pred 100 leti pa je bil Ferenc Illy doma še na Ogrskem, v Temišvaru natančneje, preden je prišel po prvi svetovni vojni k sestri v Trst, se preimenoval v Francesca … in danes zaradi njega lahko pijemo najboljšo kavo na svetu - Illy (najboljšo po mojem okusu, o okusih pa se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani).

In še moje najnovejše odkritje iz lanskega poletja (Ameriko je treba pač odkriti večkrat): je že res, da mora biti moja kava sladka in s smetano, a izjema potrjuje pravilo. Poleti, v največji vročini, pa si z veseljem za osvežitev privoščim ledeno kavo brez dodanega sladkorja (predvidevam, da je nekaj podobnega s pivom, a tega poglavja ne bo – za osvežitev je primeren grenak okus). Najboljša ledena kava pa je grška. Zato recept, kako obujati spomine na počitnice v Grčiji:

Recept za grško ledeno kavo (frappe/caffe freddo):

Potrebujemo:
1 žličko instant kave (katerekoli)
sladkor po želji (nič, eno ali dve žlički)
mrzlo vodo
kocke ledu
visok kozarec
slamico
penilnik mleka

Postopek:
V visok kozarec damo 1 žličko kave, sladkor po želji, lahko tudi brez, in dolijemo za 1 cm vode. Nastalo mešanico spenimo s penilnikom mleka (nekakšen pomanjšan palični mešalnik), da naraste (3-4 cm v kozarcu). Dodamo 4-5 kock ledu. Dolijemo vsaj 1 dcl mrzle vode, pomešamo in počakamo, da se plasti kave in pene ločijo. Po želji lahko na vrh dodate spenjeno mleko, in dobite capuccino freddo, ali stepeno smetano.

Grški frappe je nastal po naključju. Leta 1957 je na mednarodnem sejmu v Solunu predstavnik Nestleja Dimitris Vakondios predstavljal nov izdelek: instant kakav, ki ga je v mešalniku zmešal s hladnim mlekom. Ker si je med delom zaželel kave, ni pa imel tople vode, je uporabil isti postopek kot za kakav tudi za pripravo kave (instant kava in mrzla voda). Takšna ledena kava je še danes najljubši kavni napitek Grkov.

Povzetek oziroma nakupovalni seznam za kavo z izgovorom, da je nujno treba na izlet:
- prozorna skodelica ali kozarec (češki kristal), 
- kofetjera (sobotna tržnica v Italiji),
- pločevinka kave Illy (v prvem italijanskem supermarketu),
- okusi za čaje + čajnik (egipčanski bazar v Istanbulu ali najbližji turški »alimentari«)
- Nescafe + penilec (Grčija) 

Se dobimo na kavi?