Saga o izgubljenih ključih

Ampak to niso bile navadne počitnice. O ne! To so bile počitnice v "Molavskih toplicah"!

Prvi plan je bil, da gre Damikina mama zraven na počitnice. Ampak ... je fasala gripo in je morala ostati doma (z visoko vročino in straaaašno slabim počutjem). Damiko je sprva malo stisnilo pri srčku, a jo je Gospodičnica hitro zamotila. A veš, koliko priprav je bilo potrebnih. V nekem trenutku je bilo pred hodnimi vrati toliko igrač, da sta se Damikina ati in mama resno spraševala, če ni šla mala bučka še k sosedom po igrače. "Vse tole pa res ne more biti naše!"

Na dedijevo srečo je mama veliko večino igrač odnesla nazaj v sobo (Damika se ni najbolj strinjala, a kaj je pa mogla? Če mama reče NE, je pač NE!).

Ko je bilo že vse spakirano, se je ati spomnil, da je potrebno še prestavit avtosedež za Damiko. Nič lažjega. Vzamem ključe od avta in v 5 minutah bo nared. 

"Draga,kje pa so ključi? Saj si jih imela ti nazadnje, a ne?"

Tole je letelo na Damikino mamo. Ki pa je samo skomignila z rameni in rekla: "Ne. Mislim, da si jih imel ti nazadnje!"

In sta se spogledala in oba prebledela. Namreč. Pri hiši so bili samo še eni avtomobilski ključi. Rezervni. Original ključi so bili že doooolgo dolgo pogrešani. 

In ali uganete, kdo je bil glavni osumljenec za izginule ključe? Damika, seveda. Najlažje je okriviti nedolžnega otroka. (Resnici na ljubo pa je treba povedati, da se je Damika zelo rada igrala z avtomobilskimi ključi. Ko so še bili. Rezervo sta ati in mama varovala ko največjo dragocenost. ;-))

Kakorkoli ... kar naenkrat sta ati in mama ugotovila, da avtomobilskih ključev ni nikjer. Ati je, čisto bled, izjavil: "Kolikor se spomnim, sem jih nazadnje videl v kurilnici na mizi!" Mama si je oddahnila. Če kdo, je bil zanesljiv del ekipe Damikin ati. Ampak kaj ko je prišel iz kurilnice ... praznih rok.

"Nimam blage veze, kje naj iščem!" je dejal ves obupan. Mama, ki jo je kuhala visoka vročina, se je sesedla na kavč, da bi razmislila. Pa je ugotovila, da ji je vročina skurila še zadnje atome moči in se je raje kar vlegla in čakala na razplet. 

"Kaj pa če bi premislil, kje vse si hodil danes?" je predlagala Damikina bica čez čas, ko je ati premetal že celo hišo. 

"Hm ... prejle sem kuril ...!"

"Joj, kaj pa če si ključe pomotoma vrgel v peč?" je ugibala bica. 

"Ojoj!" je ušlo atiju. 

Ko je ati že par minut prekopaval pepel v peči, je mama nenadoma vstala iz kavča, se odpravila, do kuhinjske omare, jo odprla in preskenirala z očmi. 

"Ah seveda ... ključev ni ... Čakaj, kaj pa je to?" Pogled se ji je ustavil na nečem belem na škatli za zdrob. "Flomaster!"

Začela se je smejati. Le kam vse bo ta otrok še skril pisala. Že je stegnila roko, da bi pospravila flomaster, ko je zagledala še nekaj modrega. 

"Ooo!" je dahnila. In naslednjo sekundo začela vreščati: " Imam jih! Ključe sem našla! Imam jih!  Našla sem jih!" 

Ati je pridirkal iz kleti, bica iz predsobe, Damika in Gospodičnica pa iz dnevne sobe. Samo dedi je bil nekje zunaj in ni slišal krikov. 

Po hiši se je razlegel gromski smeh olajšanja. Damika, Gospodičnica in bica so si oddahnile, saj je to pomenilo, da bodo lahko šli v "Molavske toplice", ati in mama pa sta si oddahnila, saj je to pomenilo, da bosta spet lahko (oz. da bosta sploh lahko) uporabljala njun avto. 

Mama pa je sklenila, da še danes naroči obešalnik za ključe, ker ima čisto dovolj tega stresa zaradi ključev!

P. S. Še preden pa je Damika prišla iz Moravcev, je ati (ki je pred tem že vsaj 3x preobrnil celo hišo, pogledal vse, ampak res vse žepe, celo vsak čevelj in čeveljc je prevrnil in trikrat pretipal - lej, pri otrocih res nikoli ne veš, kam bodo kaj vtaknili) v eni izmed delovnih halj v kleti (ki jih je seveda tudi že pregledal in pretipal) kar en dan zatipal - original avtomobilske ključe. In zdaj sta Damikina ati in mama  spet ponosna lastnika OBEH avtomobilskih ključev.