Limonine rezine po moževo

Bilo je v času, ko je bila nečakinja krščena. Seveda so babice (in tete) napekle gore sladkih dobrot. Priznam meni najljubša in zmagovalna slaščica so limonine rezine, ki jih naredi moja mama. Ko je bilo konec slavja, sem se hitro priporočila za nekaj koščkov limoninih rezin. In sem enega večera kmalu po krstu pripravljala večerjo, ko mi možgane prestreli misel na limonine rezine. Odličen poobedek. Prosila sem moža (takrat je bil še fant), da spotoma prinese dobrote iz shrambe.

Najprej me je začudeno pogledal: "Limonine rezine? Zakaj?"

"Ja, da jih bova jedla!"

"Aha ... A pa res bi jih jedla?"

Takrat sem že začela malo razmišljati. Posumila sem, da mi želi povedati nekaj v smislu: "A se nisi ti lih neki odločila, da bi manj jedla, pa hujšala pa to ..."

No, ja ... sej ima prav ... ampak meni se neizmerno lušta tehle rezin.

"Em ... ja!" sem zategnila in se nasmihala zraven.

"Aha ..."

Ravno sem se lotila namazanega kosa kruha, ko je mož prišel skozi vrata: "Ej, sam to je še ostalo, malo je olupljena, a bo vseeno vredu?" V roki je držal malo olupljeno ( kot "oskubljeno limono, ko moraš dodat limonino lupino v pecivo) limono.

Začudeno sem pogledala: "Em ... kaj?"

Gledala sem limono v njegovih rokah in iskala odgovor ... In on je gledal mene.

Naenkrat sva se oba začela smejati. "Ajaaa ... ti si mislila pecivo!"