Ribe, ribe, ribice...

Če sem pošten, pisati o ribah mi ni nikoli težko. Težko pa je pisati recepte saj je moja ribja kuharija zelo enostavna in brez ne vem kakih dodakov. Ribe so zame kultna jed saj jih naravnost vse od otroštva obožujem., Na srečo sem rastel v družini, v kateri je moja mama ribe oboževala. In smo jih jedli vedno, ko se je ponudila priložnost da smo jih lahko kupili , če ni bilo svežih ali zmrznjenih pa vsaj ribje konzerve. Posebna poslastica so mi bili slani fileti, tisti zviti s kapro na sredi. Zanje bi dal ne vem kaj in če se je le dalo, sem si v trgovini izbral to dobroto pred vsako sladkarijo. Potem so bila leta, ko se je pri nas dobilo veliko dobrih in kvalitetnih rib. Tudi cenovno zelo ugodno, saj niso bile pogost gost na slovenskih krožnikih. Tudi takrat sem jih pripravljal vsaj enkrat na teden, mnogokrat tudi večkrat. Skratka, ribe so moja hrana številka ena.

Ko sem pred davnimi leti odkril moj Južni otok (vem, nekateri se mi zaradi moje ljubezni do njega režite, pa nič hudega) sem okdkril tudi bogastvo ribjega zaklada v tisti pravi primarni obliki. Takrat sem verjetno prvič okusil svežo ujeto ribo tako, iz mreže na krožnik, direkt, brez skladiščenja, šokiranja z ledom ali bog ne daj z kakimi kemikalijami. In takrat se mi je odprl nov svet v kulinaričnem smislu seveda. Zelo kmalu sem odkril, da otočani ribe pripravljajo zelo enostavno. Jasno, sveža riba ne potrebuje česna , peteršilja, vegete.......ampak samo malo soli in olivnega olja. In to je to. Tudi način priprave je boren: na prvem mestu je peka na gradeli, potem zelo priljubljena je na lešo ali kuhana po naše, potem je tu še brodet in na koncu ampak res na koncu friganje. Pa morda še kdaj pa kdaj pod peko, čeprav tako pripravljajo bolj morske mehkužce in glavonožce potem se pa filozofija konča. Seveda, s tako svežimi plodovi morja je to povsem logično saj jih je škoda kvariti z dodatki. In tako sem tudi sam postal pri pripravi rib tak kot oni. Ampak vsaka nebesa imajo poleg tudi pekel. To sem spznal zelo hitro potem, ko sem ribe iz domačih ribarnic pripravljal doma in seveda nikakor nisem bil zadovoljen z okusom. Zato sem pričel ob želji po dobri ribi obiskovati ribarnice čez mejo: v Istri, Karlovcu, Varaždinu...Včasih sem naletel na dokaj dober približek, včasih sem bil povsem razočaran nikoli pa nisem dobil takšno kvaliteto, kot sem jo bil vajen z mojega otoka. In potem sem sklenil, da je najbolje, da si take nadomestke privoščim le občasno in da se jih najem na dopustu za vse leto naprej in nazaj. Saj, o tem sem tukaj že pisal, tam jih jem trikrat na dan vse dni , ki mi pripadajo kot redni letni dopust. Toliko o moji obsedenosti z ribami.

Zdaj pa k bistvu. Kot smo tukaj že brali, sardela je res ena imenitna in žal, preveč zapostavljena riba. V pretekosti je hranila številne generacije saj ribiči so bolj cenjene ribe prodali zase in za svoje družine pa so imeli sardele. Zanimvo je, koliko receptov se je skozi zgodovino porodilo v njihovih glavah in prav osupljivo je, ko začneš raziskovati, kaj vse se iz sardele lahko pripravi. Eden izmed najbolj markantnih načinov je Sardela ali Srdela kot ji pravijo Dalmatinci na ražanj. Zdej, kdo se bo nasmehnil, kako taka drobna riba pečena na ražnju saj tako pečemo običajno prašičke, pa jagneta , morda vole ali kure.....Recept je avtohtnon ravno za moj otok to je Lastovo in baje je nastal pred mnogimi leti ravno tukaj. Za pripravo sardel na ta način je potrebno vedeti nekaj stvari. Najbolj primeren čas je od konca maja do julija, ko so sardele najbolj kvalitetne. Izbrati je potrebno take, ko jih gre v 1 kg med 25-do 28, biti pa morajo seveda povsem sveže, takorekoč iz vode. Potrebujemo raženj, ki je izdelan iz nekega lesa, katerega imena si nikakor ne morem zapomniti, je en sredozemski grm, v dolžini med 6o in 80 cm, ravno prav, da gre nanj skoraj ena kila rib. Biti mora čim bolj ploščat seveda, telo sardele ni ravno široko in zato je to pomembno. Sardele očistimo najprej lusk, nato ji održemo ali kar odtrgamo glavo in skupaj z njo odstarnimo drobovino (vse to delamo v morju) nato se začne nabadanje na raženj. Najprej zabodemo pod hrbtenico nato pridemo z ražnjem na drugi strani čim višje ven. In tako jih nanizamo eno za drugo . Zadeva sploh ni težka le paziti moramo, da so vse nabodene na prilbližno enakem mestu. Nato Raženj postavimo pokonci in sardele nasolimo. V pest vzamemo grobo morsko sol in jo s primerne razdalje enostavno vržemo po ribah. Žerjavico na gradelah pripraviimo izključno iz vinske trte, biti mora močna. Nato postavimo raženj na dva kamna v višini 3-4 cm nad žerjavico s tako, da je hrbtenica rib spodaj. Po treh minutah raženj obrnemo , zda je hrbtenica zgoraj, kar preprečuje, da bi ribe ki so že dodobra pečene padle z ražnja v ogenj. Pečeno še dobre 2 minute in umaknemo z ognja. Ribe nato previdno snamemo z ražnja v posodo ,ki jo pokrijemo. Tako pustimo dobrih pet minut in kot po čudežu se na dnu nabere sok pečenoh sardel, domačini temu pravijo šug in ta šug je običajno vsaj tako dober kot sardele če ne skoraj boljši. Bolj kvalitetna je sardela, več šuga se nabere. In potem navali narode. Iz lastnih izkušenj povem, da jih zlahka poješ vsaj ene 15 ali 20 pač toliko, kot jih je. In ker je to težka jed, predvsem zaradi ribje maščobe zraven izvrstno prija dober plavac ali kakšno drugo dalmatinsko vino, črno seveda.

Dragi moji, če boste imeli kdaj priložnost poskusiti to specialiteto nikar se je ne branite. Spoznali boste tisti pravi, naravni, resnični okus sardel, ki mu ni para.

Na gornji fotki nisem jaz, ampak en dober prijatelj , da ne bo pomote :)