Moji prvi ocvirki

"Imamo kaj ocvirkov?" je eno bolj pogostih vprašanj pri nas doma, ko odpiramo hladilnik. Ko jih ni, sledi vprašanje - Zakaj jih ni?  Ker jih pač ni. Pa jih naredimo. Prosim? Ne znam jih delat. Pa se bomo naučili.

Tako nekako, na kratko povedano, se je naša ljubezen do ocvirkov spreobrnila ne le v užitek, ko jih jemo, ampak tudi v užitek, ko jih pripravljamo.

Na srečo ima mama v kletnih prostorih kuhinjo, namenjeno za takšne in drugačne packarije. Torej za pripravo ocvirkov, kuhanje ozimnice, ko včasih vse škropi naokoli, za kuhanje zelja in in pečenje rib, skratka za pripravo vse tiste hrane (in priboljškov, kar zame ocvirki so!), ki ima med pripravo vonjave, ki jih le težko spraviš iz prostora.

Odločitev je padla. Mami smo rekli, da bi delali ocvirke in takoj zavrnili njen predlog, da jih, kot vsa leta doslej, pripravi ona. Ne, mi bi se radi naučili. Skoraj jo je kap.

In sva lepo šli k njenemu mesarju po slanino. Kar mesnata mora biti, je naročila mama, in navrgla, naj si dobro zapomnim, kako je bila slanina videti, da bom naslednjič, ko bom šla sama kupovat, vedela, kakšna mora biti. 

To smo torej opravili. 

Doma je že čakala topla kuhinja. Peč na drva. Mama se ji ne odreče, nič zato, če ima tudi v tem prostoru popolnoma opremljeno kuhinjo, plinski štedilnik, pečico, mini pečico. Peč na drva je zakon. Pa naj bo.

 Sledilo je vprašanje, kakšne ocvirke imamo radi. Majhne, srednje, velike, zelo mastne, bolj hrustljave ali mehke? Hm, kakšne že? Samo predrobni naj ne bodo, smo rekli, a tudi prevelikih mastnih kosov ne maramo. Torej nekaj vmesnega.

"Otroci, zrežite slanino na kocke, tako ...", je pokazala mama, in smo se lotili rezanja. Ona s svojim bonimi rokami ne bi zmogla (čeprav trmari in je pred to našo učno uro nekaj kilogramov slanine zrezala tudi sama), in nam  je kar šlo od rok.

In potem stara, dobra velika črna emajlirana emo posoda. Zrezana slanina naravnost vanjo, pa na ogenj. Drva so bila pripravljena, le nalagati nismo smeli, ker mama pač najboje ve, kakšen ogenj je ta pravi. Da vse skupaj ne zacvrči prehitro in premočno.

Neaj minut se slanina lepo greje, potem pa že mešanje. Mama mi to prepusti, sama težko premika roke, a njeno budno oko pozorno spremlja moje gibe. Hja, mešanje ni tako preprosta reč.

Sproti pove, da mast začnemo odlivati, ko se začne peniti. Postopoma. In vedno bolj pogosto je treba mešati. In ocvirke počasi stiskati, mi uporabimo kar stiskalnico za pire krompir. Aja, vmes mi dodamo še čebulo. Kar na večje kose narezano, tako nam je všeč. Nekateri dojajao čebulo,  drugi ne. Kot pri vsaki stvari tudi ocvirke pripravljamo vsak po svoje. Takšne, kot jih imamo radi.

Ko je večina masti precejene v kozarce, zmečkamo ocvirke. Doslej smo uporabljali kar stiskalnico za krompir, super se je obnesla. Stisnila sem ravno toliko, kot sem hotela imeti velike ocvirke. 

In to je to, vprašam mamo. Ja, to je to. Paziti je treba, da se mast odlije, ko se začne peniti, in da ogenj ni premočan, da se tisto, kar je še v posodi, ne zažge oziorma ne postane grenko. Pa da ocvirki niso presuhi. Torej je treba dobiti rutino in vedeti, koliko kose, ki so že spustili mast, še malo stisniti.

Nam so bili naši ocvirki všeč. Za prste obliznit. In kako sem bila vesela bele svinjske masti, potem ko se je že bila strdila. Kislo zelje, repa, pasulj, vse pripravljeno na svinjski masti. In ko pečem dunajske, dodam olju vsaj dve žlici svinjske masti.

Ne morem si pomagati, ena stara Dunajčanska mi je rekla, da se to tako počne, in ker mi je okus všeč, se tega držim.

Ocvirki pa itak. Najboljši prigrizek sploh.