Kraljica sardela

Zna biti, da se kdo tudi ne bo strinjal, a vendar velja sardela za kraljico morja. Je skromna, nič razvpita, ne razdaja se s svojim razkošjem. Zato pa navdušuje s svojim okusom. Tiha voda pač.

Ja, orada, ribon, brancin, škarpena, kovač .... bele ribe, ki v ribarnicah in restavracijah dosegajo vrtoglave cene. In izzivajo spore med tistimi, ki se postavljajo, da kar hitro opazijo razliko med divjakom (ki ima seveda temu primerno ceno) in gojeno ribo. Pri tistih vrstah pač, ki uspevajo tudi v ribogojnicah. O skuši in sardeli se pametnjakoviči nikdar niso prepirali. Zakaj neki bi se, ko pa sta ribi vsakomur dostopni. In poceni. Saj, zato so tudi bile sardele dolgo znane le kot hrana revežev, manj pa kot kot imenitna riba z visoko hranilno vredostjo. A to o hrani za reveže je, na srečo, že zgodovina. Opravili smo s predsodki, da je plava riba drugorazredna in da se z njo v kulinaričnem smislu ni vredno ukvarjati. O, še kako vredno se je. Malo domišljije in poguma, pa smo daleč od tega, da bi sardele le cvrli v olju, jih pekli na žaru ali pripravili v savorju. Ali iz tistih v konzervi pripravili namaz.

Za predjed jih lahk pripravimo tudi tako: z rdečo čeulo, grozdjem in pinjolami, pa preliv iz olivnega olja in limoninega soka. Nič ni treba česna, morda šle čepec sesekljanega peteršilja. 

In seveda ne gre prezreti blagodejnega vpliva sardele (in sploh vseh rib) na naše zdravje. Edina škoda pri vsem tem je, da so redki gostinski lokali, tudi ob obali, v katerih ponujajo plavo ribo, kaj šele, da bi sardelice ponujali v kisokih kot hitro hrano.

Sem velika ljubiteljica sardel. Oziroma rib sploh. Naj bo bela ali plava, kuhana ali pečena, samo da ni prekrita s kakšno težko omako, ki prekrije nežni okus ribjega mesa. In kuhana riba, pa naj bo postrv ali kakšna morska. Samo da je - riba.

Malo za sprmembo: file skuše na pireju iz topinamburja, z mlado špinačo (lahko tudi z rukolo), češnjevim paradižnikom in pinjolami, pripravljeno v rex kozarcu, na pari v pečici:

Pa se vrnimo k sardelam, tem je v glavnem namenjeno to moje pisanje. Že kot otrok sem jih imela neizmerno rada. Sardele, girice, inčune, papaline ... vse te in še kakšnega sorodnika kraljice morja. Poleg drugih rib seveda. Večno bom hvaležna staršem, ker sta me navadila na ribe. Vsaj enkrat tedensko smo jih jedli, različne vrste in pripravljene na različne načine.

Malo za popestritev: v sardelni file zavijemo manjšo rezino pršuta, na zvitek damo lovorjev list, in rezno limone, prepičimo z zobotrebcem in 10 do 15 minut pečemo na 180 stopinjah. Lahkotna predjed.

"Po prehranski vrednosti so na vrhu, po ceni (z nekaj izjemami) na dnu. Torej zdrava in poceni, a po krivici zapostavljena. Plava riba. Morda zapostavljena zato, ker je večina rib iz te skupine igrala glavno vlogo v prehrani revežev. Plava riba je izredno hranljiva, bogata z omega 3, torej zdravimi maščobami, in beljakovinami, torej ni razloga, da si je ne bi večkrat privoščili," pravi tudi kuharski mojster Igor Peresson, lastnik picerije in restavracije Etna v Divači. Te njegove besede sem slišala na enem izmed tečajev o pripravi plavih rib.

 In še sardelni zvitki,  kot jih je pripravljala Sofia Loren (me pa na tečaju pri Jezerških):

Sardela na sto načinov. Lahko zgolj potresena s koruzno moko in na hitro, a hrustljavo ocvrta v olju. Če jih spečemo preveč, pripravimo savor. Malo vina, kisa, lovor, sol, poper, žlica sladkorja, nalistana čebula ... prekuhano, prelijemo čez pečene sardele in damo v hladilnik. Lahko še kaj dodamo.

In še meni tako ljub recept, da po njem sardele pripravljam le enkrat na leto. Ker je preveč dela. Ocvrte polnjene sardele. Vsaki posebej odstraniti glavo in kost, da nastanejo "metuljčki", pripraviti nadev (malce česna, peteršilja in popra, lahko tudi malo pinjol), potem pa na poloovico metuljčkov dati nadev in prekriti z drugim, nenadevanim. In potem vsak kos panirati in ocvreti v primerno vročem olju, da so polnjene sardelice ravno prav hrustljave. Zraven pa - kaj vem, kakšna lahka solata, ali pa kar krompirjeva.