Ojmjakon

Ojmjakon
Spet je mrzla zima, sneg leži povsod, zato narava sanja v svojem spancu. Vse je belo, bleščavo kot v snežni pravljici. Čakam, da pride sveti Valentin, 14. februarja, ker ima ključ od korenin-tako pravi pregovor in odklene spečo rast. Pred njim me obiščejo maškare, te imam najraje, letajo od vrat do vrat in stavek-A mate kej za pusta hrusta-me vedno nasmeji. Pust bo letos že 9. februarja, upam, da me obišče veliko šem. Te me spomnijo na čase, ko sem frčala okoli v vse mogočih starih cunjah. Pred očmi zagledam še beneški karneval, takega drena nisem doživela nikoli več in tako lepih mask tudi ne. A moj kratki zapis ima druge note. Poje o mrazu v Ojmjakonu.
Ta sneg na sliki je naš-slovenski. Mraz ima po svetu veliko sorodnikov in en živi v mestu Ojmjakon. Tisti je popolnoma druga zgodba.

V otroških letih smo se doma mnogokrat igrali igrico-države, mesta, reke, gore ... verjetno se jo starejši spomnite, ali pa se jo še vedno igrate z otroki, ne vem. Med igranjem te igrice je nekoč prijatelj zapisal v kolono za mesta pod črko O-Ojmjakon. Glasno smo protestirali, da to pa že ni mesto. On pa-da je in je, je, je ... da je tam blizu Kamčatke. Takoj smo prelistali atlas in glej ga zlomka, res je bilo napisano to ime, tam na daljnem vzhodu Sibirije. To mesto mu je prineslo zmago v igri.
Danes lahko odtipkamo v brskalnike na milijone stvari. Vreme v Ojmjakonu je prav posebno doživetje. Ne verjamem očem. Potem me radovednost pelje dalje, klikam po brskalniku in berem zapise, gledam fotografije, ki so dosegljive na spletu. Vedno znova se čudim in čudim ... kako ljudje živijo v tako mrzlem podnebju. Že kar nekaj let se v zimskem času virtualno sprehajam po daljnem sibirskem mestu. Zanimivo!
Zakaj?
Kogar zanima naj kar sam pogleda v Ojmjakon in naša zima mu bo postala pomlad.