Hruškova marmelada

Doma imamo eno staro hruško sorte junijska lepotica. Meni osebno se zdi to prekrasno ime, verjetno zato, ker je junij moj mesec; mesec, v katerem praznujem rojstni dan.

Vsako leto gledam, kako te hruške zorijo, padajo na tla in jih večinoma zmečemo stran, saj jih ne moremo toliko pojesti. Res se mi je zdela prava škoda, saj so to domače, neškropljene hruške. Pa še okusne so. Iz tega razloga sem se odločila pripraviti nekaj iz teh sadežev, da ne bi šlo vse v nič. 

Malo sem pobrskala po naši bazi in naletela na preprosti recept za hruškovo marmelado. Mogoče bi bilo na tem mestu primerno zapisati, da jaz še v življenu nikoli in nikdar nisem delala marmelade. Do sedaj nisem imela nikoli želje ali motivacije za takšno delo. Tokrat pa sem si rekla, da probati pa res ni greh. Kaj pa lahko izgubim, razen nekaj sladkorja in časa? Nič, samo pridobim lahko.

Tako sem včeraj nabrala vse hruške, ki so čez dan popadale na tla in jih umila. Odločila sem se delati zvečer, ko fanta spita in imam mir, da lahko zbrano delam. Hruške sem tako obelila in odstranila poškodovane ali nagnite dele, lepo meso pa sem rezala na koščke in dala v lonec. Tega se je kar nabralo, saj sem imela na koncu en kilogram očiščenih hrušk. Lahko bi naredila še več, a se mi je zdelo za prvič kar dovolj.

Hruškam sem dodala pol kilograma sladkorja (nisem bila prepričana ali bo preveč ali premalo; mogoče je bilo malo preveč, ker je marmelada precej sladka), nekaj muškatnega oreščka, cimeta in limonin sok. Vse sem dobro premešala in postavila pokrit lonec v hladilnik.

Danes po kosilu (ko je bila pečica še vroča od peke kosila, in sem vanjo dala kozarce za vlaganje, da so se lahko pregreli) sem se odločila skuhati marmelado. Najprej sem hruške zmiksala kar s paličnim mešalnikom. Nekaj delcev je ostalo, tako da bo verjetno malenkost džem varianta. Lonec sem dala na štedilnik in začela počasi segrevati. Nisem hotela prehitro, ker sem se bala, da bi se mi kaj prismodilo. Počasi sem kuhljala in vsake toliko premešala in pokušala. Takoj mi je bila všeč.

Kozarce sem dobro umila in jih dala v pečico, da so se pregreli; pokrove pa sem malo prevrela, da sem jih sterilizirala. Nočem tvegati, da bi se mi marmelada pokvarila, ker ne bi bilo vse dovolj čisto. (To se mi je namreč lani zgodilo z višnjevim kompotom.)

Po dobre pol ure, je bila marmelada dovolj gosta, da ni tekla, če sem dala par kapljic na krožnik. To je baje znak, da je marmelada pripravljena za pakiranje. Pripravljeno marmelado sem nalila v kozarce in jih dobro zaprla. Zdaj pa lahko samo čakam, če bo preživela do zime.

Za pokusiti sem dala tudi tašči in ji je bilo tako všeč, da bo še ona naredila marmelado po tem receptu. Tudi na izgled je lepa, pa na kruh se tudi fajn namaže. Kot je videti, mi je prvi poskus kuhanja domače marmelade uspel.