Rdeča Pesa in Njena Hranilna Vrednost

Rdeča pesa (Beta vulgaris ssp. vulgaris var. conditiva) spada v družino lobodovk in je dvoletnica, gojimo pa jo kot enoletnico. Nastala je iz dveh divjih vrst. Ena je rastla že v tretjem tisočletju pr. n. št. v Mezopotamiji, druga pa ob Sredozemskem morju. Precej so jo gojili na Bližnjem vzhodu, v naše kraje pa je prišla v začetku 19. stoletja.
Hranilna vrednost
Rdeča pesa je izredno hranilna in zdrava zelenjava. Vsebuje precej ogljikovih hidratov v obliki sladkorjev (sadni, pesni, trsni), lahko prebavljive beljakovine in kalijeve, kalcijeve, magnezijeve, natrijeve soli. V manjših količinah so zastopani tudi vitamini (karoten, vitamin B1, B2, C).
Kot pravo ljudsko zdravilo velja pesin sok. Kri in celice oskrbuje s kisikom. Barvilo antocianin ima zdravilne in razkuževalne lastnosti, pomaga pa tudi zniževati telesno temperaturo. Tako je pesin sok priporočljivo uživati ob prehladih, pljučnici,... Če ga uživamo v večjih količinah, ugodno učinkuje pri zdravljenju krvnih obolenj in tumorjev. Sok rdeče pese je zdravilen tudi pri obolenjih želodca, črevesja, jeter, žolča, ledvic, mehurja in sečevoda, uničuje razne mikrobe (salmonela).
Rastne zahteve
Rdeča pesa mora zrasti čim hitreje, brez vsakega zastoja, da bomo pridelali kakovostne gomolje. Ne prenaša svežega hlevskega gnoja, zato jo sejemo na drugo poljino. Tla že jeseni pognojimo z rudninskimi gnojili; občutljiva pa je na pomanjkanje mikroelementov, predvsem bora. V začetku razvoja potrebuje pesa veliko vode, kasneje pa manj, sicer rastline poženejo v cvet.
Temperatura, potrebna za kalitev, je 8 do 10°C, optimalna pa 20 do 25 °C. V rastni sezoni je najboljše, če je temperatura 15 do 23 °C, saj večja vročina pospeši razvoj listov in zmanjša pridelek gomoljev. Za svojo rast potrebuje pesa veliko svetlobe in kot vmesni pridelek med višjimi rastlinami slabše uspeva. Zelo pomembna sta tudi pletev in redčenje. Dolžina osvetljenosti vpliva na velikost listja, moč pa na količino pridelka gomoljev.
Vzgoja in oskrba
Sejemo jo lahko na stalno mesto ali jo vzgajamo s sadikami. Za vzgojo sadik sejemo od februarja do marca v poltoplo gredo. Aprila sejemo na prosto. Pomladanske setve dajo ponavadi predebele olesenele in slabo obarvane gomolje. Če rastline prizadene mraz, silijo v cvet, zato jih zaščitimo s folijami ali tuneli. Poletna setev daje nekoliko manjše, nežnejše gomolje, ki so primerni za skladiščenje in vlaganje v kis.
Peso le redko vzgajamo s sadikami. Presajamo v vlažnem vremenu do začetka julija na razdaljo 30 x 20 cm. Sadimo lahko tudi sadike, ki jih dobimo pri redčenju. Rdečo peso redno okopavamo in hkrati redčimo. V začetku septembra še enkrat dognojimo, ker še vedno raste.
Spravilo
Rdečo peso pulimo sproti, kolikor je potrebno, kakor hitro je dovolj debela. Z roko odvijemo cimo tako, da ostaneta na njej vsaj še 2 cm pecljev. Tudi srčne korenine ne odrežemo, sicer pesa 'izkrvavi'
in med kuhanjem izgubi rdeči sok. Rdečo peso, sejano maja in kasneje, pobiramo jeseni, ko se začno listi povešati - konec septembra, začetku oktobra. Nepoškodovane gomolje lahko hranimo v vlažni, hladni kleti vso zimo.
Sorte:
egiptovska - srednje zgodnja, okrogla;
bikor - srednje pozna, okrogla;
detroid - srednje pozna, okrogla;
so v prodaji pri nas. Vzgojili so tudi sorte, ki so rumene ali bele, njihove liste pa lahko uporabljamo za špinačo.
Pa še solata iz surove rdeče pese:
40 dag rdeče pese,
2 do 3 jabolka,
limonin sok,
1 kisla kumarica,
1 žlička naribanega hrena,
2 žlici smetane,
žlička sladkorja (ni nujno).
Olupljeno peso in jabolka naribamo, pokapamo z limono, dodamo sesekljano kumarico, hren in smetano - zmešamo in pojemo. Pa dober tek.

Vir: Rastline