Banana

Banana

Pomembno poletno jesensko opravilo nas otrok je bilo obiranje sadja. Domačega smo trgali, sosedovega tu in tam 'rabutali' in v klet spravljali sindikalnega.
Prvo banano sem dobila, ko še ni bilo televizije. O njej sem vedela malo, da raste v Afriki, da jo imajo rade opice, pa tudi otroci.
V hiši, v zgornjem stanovanju, sem imela prijateljico. Tam sva se igrali, kadar je zunaj deževalo. Njena teta je živela v Trstu. Malo nečakinjo je obiskala vsako leto in ji prinašala darila. Na skrivaj sva odpirali vrata v spalnico, kjer je sredi zakonske postelje na svetlečem pregrinjalu, sedela tržaška celulojdna 'pupa' v prekrasni obleki. Samo za okras. Ta lepotica je bila v petdesetih letih nekaterim lepota drugim kič. Mama mi je kupila medveda napolnjenega z žaganjem in lesen voziček. No, na italijansko krasotico nisem nikoli pozabila.
Leto kasneje je teta prinesla iz Trsta banane. Gledala sem v zeleno ukrivljene zadeve. Vsaka je dobila eno. Nasmejani sva odnesli hrano Afrike v najin igralni kotiček.
Počutila sem se kot majhna opica. Smešnega šimpanza sem gledala v cirkusu, kako poganja kolo in počne tisočere neumnosti, da smo otroci pokali od smeha.
Stiskala sem darilo v roki in ga obračala sem in tja. Bilo je trdo, primerjava s hruško ali jabolkom nemogoča, tudi dišalo ni in čas je tekel dalje. Končno se je začela pojedina. Mlečni zobki so zagrizli v zeleni olupek. Skremženo sva se spogledali in dalje mleli ogabno zelenilo in končno izpljunili nemogočo opičjo hrano. Odnesli sva zanič banane teti in dolgo poslušali njen napev: »Santa Marija, Santa Marija,...«