Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Na pot proti Kranjski Gori smo se odpravili z avtom, med vožnjo pa smo veliko poslušali otroški glasbeni CD, na katerem je med drugimi tudi pesem "Jaz pa pojdem na Gorenjsko". Poslušate jo lahko na tej povezavi: http://www.youtube.com/watch?v=SU-d4acsmg8. Od tod ideja za naslov bloga.

Od doma smo krenili v ponedeljek, ko je manj prometa na cestah, čeprav proti Gorenjski ponavadi ni zastojev. Prvi dan smo imeli že malo splanirani, a za nekatere stvari sva se odločila kar spontano na poti. Pred nekaj leti sva se ustavila na Brdu pri Kranju, vendar si takrat nisva ogledala parka, ker se nama je zdelo škoda denarja. Ob tem mi postane kar malo nerodno, saj sva marsikje v tujini pogledala stvari in brez problema plačala, v domovini pa se obnašava kot škrta. Ob vožnji mimo Brnika sva v pogovoru prišla tudi do te teme, ko sem jaz predlagala, da bi pa letos lahko šli pogledat ta slavni protokolarni objekt. Pa smo šli. Tokrat sem plačala teh 2,5 evra na osebo, da smo lahko uživali v tem prečudovitem parku. Več informacij si lahko pogledate na njihovi uradni spletni strani http://www.brdo.si/. Vratar nam je ponudil zloženko s predlaganimi sprehodi, izbrali pa smo najkrajšega. Najprej smo seveda videli Kongresni center, ki impozantno stoji odet v črno barvo.  Mimo njega in konjušnice nas je pot vodila do dveh ribnikov. Večji, gornji, na katerem se lahko popeljete s čolnom in spodnji, na katerem je polno lokvanjev. Ob teh ribnikih smo se ustavili in pomalicali. Nikjer ni košov za smeti, tako da smo morali vse ostanke lepo odnesti s sabo. Med malico se nam je pridružil labod, ki je verjetno prišel prosit za malo hrane. Ves čas nam je sledil, dokler nismo odšli drugam. Pot nas je vodila skozi ozki drevored do gradu, ki si ga žal nismo mogli pogledati, saj imajo oglede samo ob vikendih in praznikih. Smo pa lahko občudovali teraso, vodomet in Kalinovega Pastirčka. Šele od blizu smo lahko opazili, da piščali nima v ustih; a torej igra na piščal?

SLIKA: Kalinov pastirček

Po ogledu smo se ponovno odpravili na pot do Mojstrane. V tem kraju smo se ustavili pri Slovenskem planinskem muzeju. Več o njem si lahko pogledate na njihovi strani http://www.planinskimuzej.si/, meni pa je zelo zanimiva zgradba. Pravzaprav mi je bilo to bolj zanimivo kot pa muzej, dokler si nisem ogledala njihove stalne zbirke. Postavitev je interaktivna, tako da se lahko s pomočjo kartice odpraviš na izbrano goro, poiščeš zaklad, pravilno napolniš nahrbtnik; brez kartice pa lahko poslušaš poezijo, prozo, glasbo, zgodbe o planinah, potežkaš krošnjico ali izkusiš nevihto v bivaku in nenazadnje vidiš razled s Triglava. Čeprav je vstopnina kar visoka (6 evrov/osebo), sem zelo uživala ob ogledu, tako da se splača dati malo več denarja.

SLIKA: Slovenski planinski muzej

Bližal se je čas kosila, zato sem gospo, ki prodaja vstopnice, prosila za nasvet, kam se splača iti jest v Mojstrani. Napotila nas je na kmetijo odprtih vrat pr' Železnk. Hrana je bila okusna, sama kmetija pa je bolj s poti, tako da je brez navodil verjetno ne bi našli. 

Ko smo se peljali še zadnji del poti proti Kranjsko Gori, je sinko zaspal, zato smo se odpravili kar naprej do Planice, da bi mi otrok dlje časa spal. Pripeljali smo se do prve skakalnice, ko je do nas prišel mlad gospod, ki je pobiral ekološki prispevek(?) v višini 2 evra. Nič ni zastonj, niti ogled Planice ne. Je pa res, da marsikdo tukaj parkira in se odpravi peš v Tamar. Mi smo si samo ogledali dve novi skakalnici, opazovali gradnjo petih novih in občudovali velikanko, ob vznožju katere tudi potekajo dela.

SLIKA: Velikanka

SLIKA: Gradnja novih skakalnic

Končno smo prispeli v Kranjsko Goro in penzion Lipa (http://penzion-lipa.si/sl), kjer smo prenočevali; imeli smo polpenzion.

SLIKA: Penzion Lipa

Po vselitvi v sobo, smo se odpravili do jezera Jasna, v upanju, da se mogoče tudi malo namočimo. A ob pogledu na ljudi, ki so poležavali na plaži, medtem ko so se večinoma kopale samo račke, smo vedeli, da namakanje ne pride v poštev. Voda je namreč ledeno mrzla in samo par pogumnežev je skočilo v to ledenico. Pa še ti so kar hitro prilezli nazaj ven. Vseeno pa smo občudovali prekrasno vodo, si namočili prste, opazovali račke in se sprehodili ob jezerih. Oči pa smo si spočili tudi na prekrasnem razgledu okoliških gora.

SLIKA: Jezero Jasna

Okusno večerjo smo imeli v penzionu, po njej pa smo šli na sprehod po Kranjski Gori. V času našega bivanja, so potekale razne prireditve, tako smo v naleteli na koncert pihalne godbe. Med drugimi so zaigrali tudi del Rossinijeve opere "William Tell", katero lahko poslušate tukaj http://www.youtube.com/watch?v=YIbYCOiETx0. S tem se je zaključil prvi dan našega izleta.

Torek je bil dan za izlet na Vrbsko jezero. Po pravici povedano se tja ne bi odpravili, a moja nečakinja si je na enem gostišču uredila počitniško delo in smo šli k njej na obisk. Vrbsko jezero je po mojem s slovenske strani prezrt biser za kopanje. Jezero je veliko, čisto in ima toplo vodo. Vsa brežina (kolikor smo je mi videli) je zagrajena in urejena v plaže. Le-te so lahko mestne, za katero plačate vstopnino in se gužvate z vsemi ostalimi kopalci, ali pa zasebne oz. v lasti raznih penzionov in hotelov, kjer si plažo delite samo z gosti. Mi smo se ustavili v mestu Maria Worth (s preglasom na o), ime Worth pa se iz stare nemščine prevaja v insel oz. otok, saj je to bil včasih otok. Več o mestu si lahko pogledate na wikipedii: http://sl.wikipedia.org/wiki/Otok,_Koro%C5%A1ka.

SLIKA: Maria Worth

Na zasebni plaži v bližini nekdanjega otoka (zdaj del celine), smo tako uživali v toplem vremenu, prijetni vodi in odlični družbi. Vmes smo si šli pogledat cerkev na ta nekdanji otok; na njem pa je tudi ena zelo stara lipa. Najlepši del pa je razgled po jezeru in nasprotnem bregu jezera. 

SLIKA: Stara lipa

V sredo smo se po zajtrku odpravili na Vršič. Ker je bil lep dan, je bilo veliko kolesarjev, ki so preizkušali svoje meje. Naštela sem jih vsaj 30, ki so v tem času kolesarili po tej strmini. Meni osebno je to preveč mazohistično, a jaz sem pač ravninski človek. Na vrhu je bilo že vse polno pločevine, tako da smo komaj našli en prostor za parking. Na srečo nismo bili čisto ob Tičarjevem domu, tako smo se izognili plačilu treh evrov za parkirnino. Na Vršiču je bilo prijetno hladno, glede na vročino v dolini, razgled po okoliških zeleno-sivih gorah je bil čudovit, najbolj zanimive pa so bile ovce, ki so iskale zavetje na raznorazne načine.

SLIKA: Ovce

Po krajšem postanku in občudovanju narave, smo krenili po drugi strani v dolino. Šli smo namreč na Kekčevo domačijo (http://www.kekceva-domacija.si/sl/), kjer so že pred leti snemali filme o Kekcu. Na domačiji smo si privoščili kosilo: golaž z divje svinje in popečeno polento, zraven pa smo srkali odličen metin sok. Odlično.

SLIKA: Kekčeva domačija

Po tem postanku smo šli na Sočo, da bi se malo namočili, a je bila tako mrzla, da so nas kar noge zabolele, ko smo brodili po vodi. Kljub vsemu pa se je našlo ogromno pogumnežev, ki so se namočili v vodi. Do Kranjske Gore smo šli čez Log pod Mangartom in Italijo. Sledila je okusna večerja in sprehod po Kranjski Gori, kjer smo videli Gorana Dragića, saj so košarkarji prišli na trening v dvorano Vitranc.

SLIKA: Avtobus košarkaške reprezentance

Naš zadnji dan smo izkoristili za kopanje na Bledu.

SLIKA: Blejski otok

Odpravili smo se do Zake, kjer smo na parkirišču plačali 10 evro za celodnevo karto. Pa vsaj avto smo imeli v senci in na varnem. Plaža je bila polna do zadnjega kotička, tako da sem se občasno počutila kot sardelica v morju. A kljub vsemu je bila voda zelo prijetno topla in na najbolj vroč dan je prav prijala osvežitev v tem biseru Slovenije. Popoldan pa je sledil povratek domov in s tem zaključek prelepega izleta.