Moj južni otok 2013

Po normalni vožnji iz središča Slovenije sva prispela v Split. Nobenih zastojev, šlo je gladko in kot občijano sva bila dobri dve uri pred odhodom trajekta v pristanišču. Trajektno luko so nekoliko obnovili je nekako bolj moderna, z več označenimi pasovi  , no midva sva bila usmerjena v tretji pas na prvo mesto. Bilo mi je nekoliko čudno, saj običajno ni bilo toliko čakajočih vozil ampak, ok. je pač sredina julija in trajekt kot je Korčula je velik in v svoj trebuh spravi znatno količino avtov in ostalih motornih vozil. Odšla sva na blagajno Jadrolinije kupit karte, tam pa gneča kot še nikoli. Vedno sem stavil na nedeljo, da je to najboljši dan za potovanje in res sem bil presenečen. Po dobrih desetih minutah čakanja sva prišla na vrsto in dami za blagajno sem povedal svoje želje. In spet čuden odgovor: Karte vam lahko prodam vendar dvomim, da se boste lahko vrcali. Problem je, da na Lastovo vozi trajekt le dvakrat na dan, dopoldan ob 10 uri in popoldan ob 17 uri. Ura je bila nekaj čez osem in v mislih sem že razmišljal, kaj hudiča bom počel cel dan v Splitu, saj kot veste, ko nekaj čakaš ura teče zelo počasi. rekel sem ji, da to, da se ne bi vkrcal nisem doživel še v sveh letih odkar hodim na Lastovo in jo vprašal kaj za boga se dogaja. Odvrne : e dogaja se mnogo toga zadnja dva dana ovde u Splitu. Kljub temu sem kupil karte (cena avto in dve osebi 666 kun !! ) vendar sem na mah postal slabe volje, potovanje se pač ni odvijalo tako kot sem bil vajen. Z ženo sva šla na kavo in kup časopise in potem nisem imel več obstanka in sva šla nazaj do avta. Med tem se je trtja kolona, kjer sem bil naprvi poziciji povsem napolnila, poleg tega pa še četrta in peta. Vsi smo bili nekoliko žovčni in čakali kaj bo. Dobro uro pred odhodom je priplu trajekt. Ne Korčula, ki je velik in udoben ampak Lastovo, več kot polovico manjši. Jao, sem si mislil, gotovo je, zagotovo se ne bova vkrcala in bova visela v Splitu dobrih 8 ur. Vprašal sem enega mornarja kaj se j zgodilo in zakaj je prišel tako majhen trajekt sej je ja sezona v polnem teku pa mi je odvrnil, da se je oni velik ,Korčula pokvaril in je to zdej pač rezerva. Medtem so nekateri čakajoči iz četrte in pete vrste nagovarjali mornarje s trajekta, da naj jih spustijo mimo vrste, bidel sem dva ki sta jim celo ponujala po nekaj sto kun ampak vsaka čast, niti enemu ni supelo. Sledilo je travmatično vkrcavanje, prva vrsta, pa druga, pol se je nekaj zatknilo oz so prišli eno trije kamioni , ti imajo prednost in poberejo nesramno veliko prostora na trajektu, med tem sem se skušal nekoliko uštuliti, pa so me pogruntali in zaustavili in končno sem dobil znak da se lahko vkrcam tudi jaz. Odleglo mi , ni za povedat. Vendar, za mano je prišlo na ladjo pe morda ene pet , šest svtomobilov, na obali pa jih je ostalo zagtovo več kot 50. Kot sem že napisal, takih težav pri vkrcavanju nisem imel še nikoli pa hodim tja dol že ohoho let.

Skladno z majhnostjo trajekta je bila seveda tudi udobnost, bolj vse leseno, trdo in obrabljeno kar je za dobre tri ure plovbe do Korčule oz. Vele luke kar malo težavno ampak bila sva srečna da sva sploh gor. Prisedla je prikupna mladenka, doma iz Vele Luke, študentka novinarstva v Zagrebu in začel se je klepet. Punca izjemno sipmatična sicer visoka okrog 195 cm , z užitkom smo čvekali o svemu i svašta in anekrat pravi: glej na brodu je i Oliver. In res, pred našim oknom je stal Oliver Dragojevič. Hotel sem narediti kako paparazo fotko in odšel sem ven, ampak medtem so ga že oblegali neki moji zemljaki, Slovenci in prav vsiljivo rinili v njega: Oliver, da objemi mojo ženo da bom fotografiral, obrni se tja, obrni se sem.......in postalo me je sram, kar se mi sicer redko zgodi. Vrnil sem se v salon in pravi Petra , sopsotnica moji ženi: a se hočete slikati z njim, Oliver je moj sosed v Veli Luki, z njegovim sinom sva frenda in se dobro poznamo tako da ne bo nič narobe. Žena je sprva malo pomišljala sploh ko sem ji povedal za naval Slovnece ampak potem je vseeno pristala in so se pč fotografirali. Kakor koli, spomin je pač spomin .

PETRA

LEGENDA

Plovba do Vele Luke je tako hitro minila, s Petro sva si izmenjala FB naslove, povabil sem jo k nam v Slovenijo in zagotovila mi je, da bo res prišla, sej kaj pa je od Zgreba do središča Slovenije. V Veli Luki smo se prekrcali na trajekt za Lastovo in sledila je še dveurna plovba do najinega Južnega otoka.

PRIHODNJIČ: Otok in otočani