Večerja za šest - drugi del

Prejšnji blog Večerja za šest sem končala pri četrti, pri meni torej. Od oktobra je minilo že nekaj mesecev, me smo se pa kar družile. Aprila smo sklenile prvi krog, torej smo se dobile pri peti in šesti, vmes pa še dva krat kar tako. Okoli Novega leta, da smo malo počvekale in se popackale s škampi na buzaro, kot jih dela naša takratna gostiteljica, potem pa smo šle enkrat v restavracijo Milenium in se pustile razvajati.

A gremo lepo po vrsti.

Peto dejanje Večerje za šest  torej.

Gostiteljica nas je dotolkla že na samem začetku, z aperitivom: koščice granatnega jabolka, namočene v konjaku, in potem prelite s penino ... Ravno prav za začetek nadvse prijetnega večera.

Malo smo poklepetale, navsezadnje se nismo srečale nekaj tednov. Po drugem kozarcu aperitiva smo potem le sedle k mizi, radovedne, kaj nas čaka.

No, čakal nas je mariniran svinjski jezik z dodatkom črne redkvice in fižola - kako je bilo to slastno ... Sočno, zavoljo redkvice samo malenkost pikantno, nekaj kapljic bučnega olja za še popolnejši okus, črna redkvica s fižolom pa itak ni, da bi posebej omenjala. Nebeško.

Potem pa kremna bučna juha z bučnim oljem in bučnimi semeni, v znaku jeseni seveda …

Sledil je zajček v svetli omaki s skutno-zdrobovimi cmoki, ajdova kaša z gobami, motovilec v solati s fižolom in češnjevim paradižnikom

...

Sladica pa spet "za ubit": krema iz kakija z rumom, podložena s sladko smetano. Nismo spraševale, od kod naši gostiteljici recepti in  ideje, me smo uživale v hrani, ona tudi, pa še zadovoljno se je smehljala, ker je tudi njej večerja uspela »v nulo.«

Smo dobile krila in do enih ponoči sploh nismo mogle od mize ...

Silvestrovo pred silvestrovim

Ker za našo stalno šesto članico še ni bilo dokončne odločitve oziroma bolj potrditve z njene strani, smo se, da ne bi spet predolgo trajalo do naslednjega srečanja in sklenitve prvega kroga, pač srečale kar tako. Ker se je prva gostiteljica nekaj širokoustila o tem, kako ona pripravlja škampe na buzaro in da so za dol past in podobno, smo se pač povabile k njej. Da to preverimo. Seveda smo jo zadolžile, da nekaj pripravi za »prej« in za »potem«, tudi zato, ker je na vsakem srečanju razlagala o eni fini čokoladni sladici … Da ne bi vse breme padlo na njo, smo ostale prinesle nekaj sladkega, piškote, ki smo jih pred prazniki itak pekle. Pa malo potice in kokosovih kroglic.

No, za začetek smo dobile lahek grižljajček: sardelni file z limono in lovorjem, pečeno v pečici, z dodatkom zelišč. Odlično.

No, vmes smo »tolkle« po aperitivu, nad katerim smo se navdušile v petem krogu, potem pa je sledil osrednji obrok: škampi na buzaro a la naša gostiteljica. Kake velike filozofije pri buzari itak ni, osnove so znane, gre bolj za dodatke: konjak, začimbe, maslo …

Ni kaj, belega kruha je bilo dovolj za namaknje, ob repkih in trupih smo kar »mljackale«. Razen ene, ki je, na njeno veliko žalost, alergična na morske sadeže, in je morala pač eno veliko orado »pospravit«.

Na koncu smo seveda dobile toliko hvaljeno čokoladno kremo, nekaj v stilu straciatella je bilo. Nasitno, da je kaj, a je na koncu še malo prostora za piškote ostalo.

Da nam ne bi bilo dolgčas, smo ob glasbi in kozarcu penine hitro še eno rundo brizganih piškotov spekle (ena se je na vsak način hotela naučiti, kako se delajo, pa smo izrabili priliko on jo naučili …).

To je bilo pa namesto digestiva, čokoladne skodelice z jajčnim likerjem:

Razvajanje

Čakajoč na odločitev o stalni šesti članici smo se zmenile, da gremo enkrat vse supaj »ven«. Naj nam strežejo drugi in nas razvajajo. Na tem srečanju smo potem dokončno sprejele medse še šesto članico in zdaj je zasedba popolna.

Razvajali so nas v restavraciji Milenium. Majhna, skrita med hišami v naselju blizu mesta, a domača, prisrčna. Začele smo z govejim karpačom in parmezanom - en del omizja, drugi se je odločil za morsko solato:

nadaljevale s kremno čemaževo juho

(polovica omizja) in gobovo juho (druga polovica).

Glavna jed je bila – uh. Piščančji file s črno trobento in zraven sirov štrukeljček, kruhova rezina in na paličice narezane bučke, motovilec za spremljavo. Nebeško.

Odločitev za sladico je bila vražje težka, pa smo nekatere upoštevale nasvet moje drage kulinarične prijateljice Vendeline jr: če se ne moreš odločit med dvema stvarema, vzami obe. Tako smo uživale v hruški, kuhani v belem vinu in začinjeni s kurkumo,

pa v odlični izbedbi zlate klasike na štajerskem koncu, šarloti:

Vinska spremljava je samo še zaokrožala okuse.

Šesti krog

In potem nam je končno uspelo: šesto srečanje, zaključen prvi krog Večerje za šest.

Tokrat smo se odpeljale na Ptuj. Penina z jagodami za dobrodošlico.

Ravno prav, da vzbudi tek. Pogledujemo k mizi, na kateri so na sredi rumeni tulipani, znak pomladi. Kaj neki nas čaka? Vemo, da je gostiteljica odlična kuharica, čeprav navzven skromna.

A z govejim karpačom, ravno prav začinjem z odličnim balzamičnim kisom in okrašenim z narezanimi olivami kaže, da še kako obvlada.

Odličen uvod v nadaljevanje, ne glede na to, kaj nas čaka.

Sledi enostavna, a izjemno okusna zelenjavna juha s kvinojo. Še jaz, ki se nenehno zmrdujem nad zelenjavo, sploh pa nad manj znanimi žitaricami ali stročnicami, z užitkom srebam. Ne le, da ne bi gostiteljice spravila v zadrego, če bi rekla, da tega ne jem, ampak zato, ker je bila juha res dobra.

Še cvetačo sem spravila po grlu, zmečkano sicer, a vseeno. Ljubiteljice zelenjave so pa itak omedlevale.

Ajdova kaša z gobami sicer ni tako zelo nepoznana jed, a to, kar smo jedle, je bilo »za dol past«. Sočno, ravno prav začinjeno, gobe na drobno narezane, da sem jih še jaz brez težav jedla … Odlična priloga k tako sočni telečji pečenki, da smo potem pri mizi kar nekaj časa debatirale, kako kuharici to uspe.

Gostilejica pravi, da je čisto preprosto, v kar pa ostali del omizja ni bil ravno prepričan. Že ima kakšno svojo skrivnost. Pa naj jo ima, da bi jo le še večkrat delila z nami, smo si zaželele.

Po glavni jedi smo imele malo premora, ena članica je itak nenehno hodila tv prenos odbojke gledat, ker je sin igral, pa smo še o športu kakšno rekle. Potem pa še eno veliko pričakovanje – kaj bo za sladico?

Še ena mojstrovina naše gostiteljice – torta z borovničevim nadevom in sladko smetano.

Sočen biskvit, osvežjuč nadev, ki mu je smetana dala le še piko na i. In eno fino vino zraven, da se okusi tako lepo zlijejo, da smo kar predle.

Nič ne de, da je prvi krog sklenjen. Imamo že ideje za naprej. Načrtujemo skupno pot nekam, za dva dni, na morje morda, da bomo vse skupaj morske jedi pripravljale. In šle na morju v eno čudovito konobo, na malce razvajanja spet.

Nismo se še dogovorile za datum, a volja in dober namen sta tu. Če smo en krog že sklenile, ni vrag, da ne bi vsaj začele drugega …