Prvomajski izlet

Prvomajske počitnice so bile pri nas sicer delovne - vsaj za mojega partnerja - saj je bil večinoma časa v gozdu. Potrebno se je namreč pripraviti na prihodnjo kurilno sezono. Kljub temu pa smo si privoščili v tem času tudi en enodnevni izlet. Sam izlet ni bil sicer na prvi maj, ampak smo šli v petek tretjega maja.

Ker zaradi dela nisva vedela, kdaj, če sploh, bomo šli, sva se o destinaciji odločila šele zvečer pred odhodom. To je zgledalo tako, da sem jaz dajala možne predloge, moj pa jih je premislil in zavrgel ter na koncu sam nekaj poiskal. Jaz sem vmes že obupala in raje šla spat in sem tako vedela samo to, da gremo nekam v Prekmurje. Ostalo pa je bilo bolj presenečenje zame.

Zgodaj zjutraj smo krenili na pot proti skrajnemu severovzhodu naše preljube državice. Peljali smo se skozi Mursko Soboto, ki sva si jo midva sicer že ogledala, danes pa ni bila v načrtu. Pot smo nadaljevali še naprej proti "možganom" naše "kure". Hoteli smo iti pogledat tromejnik v bližini Trdkove. Seveda jaz nisem nič vedela kako bi naj to izgledalo oz. kje bomo hodili, da bomo do tega tromejnika tudi prišli. Pa itak nisem o tem razmišljala, saj sem raje opazovala pokrajino: rahlo valujoče hribe v polnem zelenju; lepo obdelane njive, nekatere zelene od mladega žite, druge rumene zaradi cvetoče oljne ogrščice, tretje rjave; majhna urejena naselja. Bilo je čudovito gledati in opazovati kraje, kjer sem se vozila prvič. Po dobri uri (mogoče še kakšne pol urce zraven) je navigacija dala znak za desno, na makadamsko cesto med njivami. Malo se mi zazdelo čudno, ampak se nisem nič sekirala. Končno pridemo do konca poti oz. do začetka pešpoti proti tromejniku. Šele tukaj sem jaz ugotovila, da bomo morali iti peš v breg, po gozdni poti razmočeni od dežja. Pa saj to ne bi bil problem če bi imela ustrezno obutev s sabo. Jaz pa obuta v balerinke, ki mi ob najmanjšem stiku z vodo premočijo (saj vem, da bi jih morala zavreči, samo ko so pa tako udobne). S sabo pa sem imela samo še natikače - izbira pa taka. Seveda se začnem jeziti na mojega, kaj mi ni povedal, da bi si vzela ustrezne čevlje s sabo. Še posebej ko on potegne svoje bolj trpežne čevlje iz prtljažnika. Ja nič, imela sem dve možnosti, ali se jeziti in si pokvariti izlet, ali se sprijazniti in uživati izlet. Izbrala sem malo obojega. Pot proti tromejniku je v bistvu del naravnoslovne oz. gozdne učne poti in je tako primerna tudi za šolske izlete.

Tako smo tudi mi krenili po poti in si vmes ogledali razne postaje te učne poti. Še bolj pa me je veselilo, da so pred nekaterimi drevesi bile table z imenom drevesa v več jezikih. Rada namreč izpolnjujem svoje znanje angleščine. Hoje je kar nekaj, mogoče 15 minut zmerne hoje po gozdu. Pot je bila lepa in mirna, saj smo bili sami na cesti. Ptički so peli in nam delali družbo. Počasi smo prišli do vrha, kjer nam je v oči takoj padel spomenik oz. tromejnik. Šli smo do njega in tako prispeli do državne meje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Malo smo se zadržali pri nas, potem smo šli v Avstrijo, za na konec pa smo še Madžarsko obiskali. Po obisku vse treh držav in fotografiranju smo se počasi odpravili nazaj proti avtu. 

Pot smo nadaljevali proti vasici Ženavlje, kjer je leta 1934 pristal stratosferski balon, v katerem sta bila dva belgijska znanstvenika. Na mestu pristanka je danes postavljen pomnik v obliki balona. Zraven je postavljena tudi plošča, na katerem so raztavljene slike in zapis o tem, kaj se je pred toliko leti zgodilo. Naš postanek je bil kratek, saj je dete v avtu sladko spalo, medtem ko sva midva na hitro šla pogledat ta spomenik oz. pomnik.

Naslednji postanek je bil v eni majhni vasici, ki je širni Sloveniji poznana kot mednarodni mejni prehod z Madžarsko. To je vas Hodoš. Moram se popraviti, nismo se ustavili v vasici, ampak izven nje pri Hodoškem jezeru. To je umetno jezero, ob katerem se lahko malo sprehodiš in si spočiješ oči na prekrasni zeleni okolici.

Jezero in okolica pa je znana po vidrah, ki tukaj domujejo, na kar nas je opozoril napis na tabli. Zraven njega pa smo videli še en zanimiv napis.

Počasi smo se začeli spuščati proti jugozahodi, obenem pa smo že začeli razmišljati, kaj bi si privoščili za kosilo. Bili smo že lačni, ideje pa nobene. V tem času pa smo prispeli v kraje, ki so meni/nama že bili poznani, saj sem/sva se po njih že potepala. In ko sem spoznala cesto, ki je vodila proti Bogojini, sem se spomnila na oddajo Na lepše, kjer so pred par tedni imeli prispevek o turistični kmetiji Puhan. Dala sem predlog, da bi se kar pri njih ustavili za kosilo. Pa smo šli. Peljali smo se mimo oz. skoraj mimo cerkve, ki jo je načrtoval Jože Plečnik. Prispeli smo do čudovite hiše - Turistične kmetije Puhan.

Odpravili smo se notri, kjer nam je prijazna mladenka postregla. Na voljo imajo samo ta prave domače, prleško-prekmurske jedi. Oba sva si za začetek privoščila govejo juho z rezanci. Nadalje sem jaz jedla svinjski zrezek polnjen s kruhovim nadevom, dodole s prelivom (pol z drobtinami, pol s kislo smetano) in solato. Moj dragi pa si je privoščil pariški puranji zrezek, pražen krompir in solato. Zraven sva spila deci domačega traminca (jaz) in domači jabolčni sok (šofer pač ne sme alkohla piti). Prosila sva, če lahko dobiva tudi kakšno zelenjavo za najinega malčka in brez problema sva dobila kar velik krožnik kuhane zelenjave. Pa še doplačati ni bilo potrebno. Zelo sva bila navdušena nad postrežbo in hrano. Edino en majhen in smešen pripetljaj se je zgodil. Ko nama je natakarica prinesla glavno jed, je pozabila na pribor. In še preden sva opazila to pomanjkljivost je odšla. Gledala sva če se bo od kod spet prikazala, pa nikjer nikogar. Ja nič, moj dragi je šel v akcijo - trkat na kuhinjska vrata. Čez čas odpre ena starejša gospa, gospa Puhan sem vedela z oddaje, ki nama je prinesla pribor. Nič takega, a vseeno je bilo malo smešno videti.

Po odličnem kosilu, pa smo se sprehodili čez njihov vinograd do razglednega stolpa, s katerega je prelep pogled na okolico. Pod samo kmetijo ob vznožju hribčka je bogojinska cerkev, prav tako vredna ogleda. V bližnji okolici pa se nahaja tudi Bukovniško jezero, znano po energijskih točkah. Samo ne biti presenečeni, ko vam bodo zaračunali parkirnino.

Dan se je že prevesil v popoldan, mi pa smo se odpravili proti vasi Ižakovci in Otoku ljubezni. Na Muri je majhen otoček, kjer so se včasih dobivali zaljubljenci, med njimi tudi beltinška grofica (upam, da sem si zapomnila pravi naziv) z enim revnim fantom. Kakorkoli, to je zdaj priljubljena izletniška točka, kjer lahko vidite tudi plavajoči mlin na Muri in brod. Luštno se je sprehodit po tem gozdnatem otočku ob deroči reki Muri.

Sledil je povratek proti domu, zadnji postanek pa je bil še v Ljutomeru, kjer smo si privoščili sadne kupe za krasen zaključek krasnega izleta.