Kruhove kroglice
Ločevalna dieta
blog: razmišljanja / ostalo, avtor: Moycaa
Vzpon in padec (moje) ločevalne diete....in kako stvari stojijo dandanašnji....
Bilo je lansko leto na pomlad, slabi dve leti po porodu, ko sem si rekla: »punca, zdaj je pa tega dovolj! Vzemi se že enkrat v roke in začni manj jest, pa shujšaj že enkrat, da ti bodo poletna oblačila spet prav! Preveč ješ!« In kar je bilo res – krilo z metuljčki, meni najljubše, sem lahko samo še gledala. Imela sem polno omaro cunj, ki so mi bile premajhne.
Naj najprej definiram kaj mi je pomenilo takrat »preveč ješ« - čeprav se meni ni zdelo. Zjutraj sem pojedla za zajtrk – kosmiče (bolj so bili čokoladni, boljši so bili), za malico jogurt. Vmes v službi pa je vedno kdo prinesel kakšno čokolado, domače piškote, pecivo. Ko sem prišla domov, sem pojedla malo čokolade (pa saj ne moreš dnevnih novic kar tako prebrati – življenje je pač grenko). Potem je sledilo kuhanje kosila, malo preizkušanja kosila in kosilo, po kosilu pa vedno prija malo sladkega (ni važno kaj – še boljše je, če je čokoladno). Popoldan sem pojedla malo pudinga, banane, skute, peciva ali jogurta oz. karkoli otrok ni pojedel za malico, vmes pa kakšen piškot ali malo čokolade. In zvečer ne moreš gledati dobrega filma brez malo čipsa (še boljše so bobi palčke in sir) ali pa malo salame in sira. Če bi že takrat pometala ven tisto »malo« in ga nadomestila z nič, bi najbrž že lansko poletje lahko skaklja okoli v krilcu z metuljčki, za katero sem na dan razprodaje stala pred trgovino in čakala, da jo odprejo.
In je padla odločitev: »dietirala« bom! (Definicija gl. »dietirati - ko mi nekdo reče: »sem na dieti« ali »imam dieto« - najprej pomislim: ubogi revež, pa ne da si bolan. Kot drugo pa se mi to »imam dieto« sliši kot huda kazen (imam »hausarest«), zato jaz dietiram). V hiši pa takoj panika: pa ne bomo sedaj samo korenje in solato jedli, saj nismo zajci. In sem šla prebirat forume, članke, na temo hujšanja, brala kvazi strokovnjake, nobena dieta mi ni odgovarjala. Res pa je, da ko pride do diete, nisem discipliniran človek – tu bi še vojska obupala! Prebirala sem razne diete – pri eni ne smeš jesti jabolk, pri drugi ne smeš jesti riža, pri tretji pa, bognedaj, da samo pomisliš na jogurt.
Pa sem se spomnila, da je sodelavka enkrat govorila o eni dieti, ko ima en dan škrobni, dan, en dan lahko je tortico, en dan beljakovine…Pa mi je kapnilo, da sem enkrat tudi tule, na Kulinariki videla in brala forum, dolg »ko jara kača« o nekakšni dieti, kjer lahko ješ čokolado. O, punca, tole ti je pa pisano na kožo! Prebrala sem forum in bila navdušena, izposodila sem si knjižico in sem že komaj čakala da pričnem. Mislila sem si: če punce zdržijo in se držijo teh pravil, ni vrag da ne bi tudi meni uspelo.
In sem začela: zjutraj sem se stehtala in si obljubila, da sem bom tehtala 1x na teden. 1. dan – dietiram – uuuu, kako je fino, pa krilce mi bo letos prav. 2. dan – ja, super je. 3. dan. – ja ok sem, pa nehaj že težit'! 4. dan – uuuuuuu, kriza, Nobelovo nagrado dam tistemu, ki mi prinese mrvico čokolade. 5. dan – dobro no, saj nekako gre, saj bo. 6. dan – pa kdo bo spet jabolka jedel za zajtrk, saj nisem zajec… In sedmi dan stopim na tehtnico…oho, tole gre pa hitro dol, pa še hlače mi v rit malo visijo…no, če bo šlo tako, se pa lahko kdaj čisto mičkeno pregrešim, ampak res mičkeno…in tako se dnevi tekli z rahlimi vzponi in padci…in seveda ni hujšanja brez skušnjave. In prišel je hudičev advokat v podobi sodelavke, ki je praznovala roj. dan in je prinesla tortice iz meni najljubše slaščičarne. O, jebelacesta, kaj pa sedaj?! Hudiček na moji levi rami je kar cvilil od navdušenja, medtem ko je angel na desni rami milo jokal in prosil, naj prej vsaj premislim! Pa ne morem reči, da sem na dieti, me bodo vsi pomilovalno gledali, pa tudi sodelavke ne morem užaliti in zavrniti tortice. In tako sem s stisnjenimi zobmi pojedla tortico – seveda sem zraven »zelo trpela«. Naslednji dan sem takoj stopila na tehtnico – opa, nič se ne pozna, še celo manj kaže, torej se lahko še kdaj malce pregrešim. Dnevi so tako tekli z večjimi in manjšimi pregrehami.
Pa sva se s prijateljico dogovorili, da greva v šoping. In še sreča, da je bila ona tudi ravni na tej dieti in sva sklenili, da tisti dan pijeva samo vodo. Aha, itak. Kriza je nastopila v času kosila, obe lačni, nisva hoteli druga drugi priznati. Pa je tako lepo dišalo, in tako lepo je izgledalo. »Ti a greva samo poskusit, jaz imam danes itak solatni dan!« Pa sva šli. Ko sva prišli ven, obe zadovoljni sami s seboj, sva se tolažili, da sva tako ali tako jedli samo solato (kaj vse je bilo v tisti solati, pa ni treba vedeti). Po kosilu bi pa nekaj sladkega, pa saj celi dan hodiva in migava, saj se ne bo poznalo. Uhhh, kako je bila dobra tista torta. Pa je spet prišel dan za tehtanje. Ni pokazalo ne več ne manj kot prejšnji teden. Ja, seveda, to bo zaradi tiste torte, pa malo se je ustavilo sedaj. Hlače pa v rit niso več tako štrlele. Tako se je nadaljevalo… Tehtnici pa sem samo še pokazala jezik kadar sem jo videla.
Poletje je minilo, tehtnico imam za nabiranje prahu, omaro z metuljčkastim krilom pa sem zaprla. Že pred leti sem pričela od spomladi do pozne jeseni vsak drugi dan teči. Letos si nisem ničesar obljubljala, pač pa se trudim, da grem vsaj 3x tedensko teči. Zjutraj za zajtrk jem kosmiče, ki sem si jih sama namešala in v njih ni čokolade. Za malico še vedno jem jogurt. Za kosilo pa zase napravim solato iz čičerike, zelene solate, s tuno, s piščancem, redkvico, koruzo…..Popoldan ne pojem več otroških ostankov, ker je otrok sedaj že eno leto starejši in že vse sam poje. Raje pojem kakšno jabolko ali pomarančo. Za večerjo, pri dobrem filmu pa…..nič. Ne »dietiram« več, pač pa sem pred čokolado postavila posodico s suhimi figami (brez sladkorja), polnozrnate piškoti in koruzni »stiropor«. Sem se pa morala najprej odvaditi čokolade. In to je res kruta zadeva. Tisti, ki čokolado obožujejo, vedo o čem govorim. Ampak kot pravijo, »vse je v glavi« (kot še marsikaj drugega). Ko imajo sodelavci rojstni in prinesejo tortice, jo z veseljem pojem.
Kmalu bo poletje… in veste kaj….čisto malo še, pa mi bo krilo z metuljčki kot ulito.
P.s. Še dandanes pa občudujem punce, ki imajo železno voljo, da vztrajajo pri ločevanju živil. Roko na srce, za to pa resnično nimam potrebne discipline!
Blogi istega avtorja
Mnenja o blogu
Simpatično napisano.
Jaz sicer ne "dietiram", saj še zaenkrat nimam potrebe, je pa se moja svakinja lotila 90 dnevne ločevalne diete. Sicer jo je izpeljala in se ji je tudi kar lepo poznalo. Samo kaj, ko se po koncu diete ni mogla več zadržati in so kile kar hitro prišle nazaj gor.
Bravo. Dodala bi samo, da si občasno tudi malo čokolade privošči, če ostaneš pri koščku ali dveh dva krat na teden, bo čisto v redu (sploh v glavi).
Sicer je pa moja ločevalna dieta: ločim (in pojem) tisto, kar je dobro, od tistega, kar ni.
Mamamia, ampak a veš, da mi tudi čokolada ne paše več? Jo imam še kar precej! Pa jo porabim tako, da jo zmečem v puding. Tisto mlečno. Če jo že jem, je to temna čokolada, ali pa še to ne. Tako "hudo" sem se odvadila. Vendar se mi zdi, da če bi jo enkrat začela spet redno jesti, ne bi mogla nehat. Kaj hočemo, zdravljen čokoholik!
.......hahaha, vse to že preizkusila na sebi, brez uspeha seveda...dokler se mi niso zgodili metuljčki, mater je šlo dol, tako da sem se že fajn "sekirala".....zdaj bi pa spet rabila nove :o
Jaz se pridružujem mnenju Mamemie. Nihče nikoli ne napiše, da je v bistvu dovoljeno jesti vse. Samo količine so važne. In tista, da moraš od kosila še lačen vstat, saj občutek sitosti pride šele po 20 minutah. In drži, sem sprobala. Dolgoročno ne zdrži nobena dieta, ker zdrav človek pač rad dobro je. In vse je v logiki input-output. Meni je pa posebno pomembno, da se kuha doma, kjer je veliko manj skritih kalorij kot "zunaj". Z dietami sem pa opravila, ni jih bilo malo v mladosti, pa takrat sploh niso bile potrebne. Važneje se mi zdi, da nimam holesterola, sladkorja, da imam urejen krvni tlak. Kakšna kilca več v mojih zrelih letih pa samo skrije kakšno nepotrebno gubico.
Razumem pa mlade in tudi malo manj mlade, tak je danes pač čas, vsi mladi, vsi vitki, vsi lepi, vsi popolni. Vsekakor pa človek mora dati nase, da se nemarno ne zredi in se tudi sicer zanemari.
Če te kaj drži stabilno na tehtnici je MIGANJE..2x na teden tek po 45 min..to je 4-5km..Sicer imam pa jaz z ločevalno dobre izkušnje, le treba je vedet, da to ni dieta, ki traja nek omejen čas, npr 90 dni, ampak je način življenja. Torej tako moraš jest in pri tem pač razmišljat, planirat, kar pa je včasih prav naporno.
Še to, mamice pozor- prosim. nikoli ne silite jest svojih malčkov, četudi se vam zdi, da jedo premalo...ker otrok ve, koliko mora pojest ponavadi pač malo, sploh če kuhamo zdravo), in če ga silimo jest, se mu želodček raztegne in navadi se na tisti občutek presitosti, kar kasneje, že v najstniškem obdobju pelje v prenajedanje in debelost.
Forumi (vroče teme)
Kaj jutri za kosilo? | NENA58 |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti
Svinjska ribica