Capri, Sorrento, Amalfi ... ali ...

Težko se odločim, kateri del Italije mi je najbolj všeč: slikoviti Dolomiti, kjer je za zajtrk na menuju "maslo in Marmolada", precej bolj kot jetrca po venecijansko so mi sicer všeč jetrca po berlinsko, istrski tartufi ne zaostajajo za umbrijskimi, sem pa zaradi Toskane - predvsem zaradi krostinov - pri 35. letih šele začela jesti paradižnik, in nenazadnje - zaradi makaronov na tisoč in en način, ki so (razen v Lombardiji) vedno za predjed v hotelih, sem začela pripravljat špagete brez mokastih omak. Baje, da je vseživljenjsko učenje vedno bolj moderno   

Pred nekaj več kot letom dni sem "po službeni dolžnosti" morala odkrit Kampanijo. In je naredila velik vtis - od neverjetnega prometnega kaosa v Neapeljskem zalivu (ni presenečenje, ker se dogaja od Trsta naprej), do izvrstne kulinarike (mocarela, paradižnik san marzano, olivno olje, pizze in "limone"), vmes pa znamenitosti za turiste (Neapelj, Vezuv, Capri, Sorrento, amilfitana s Positanom, Amalfijem, Ravellom, Pompeji ...). Številka ena na lestvici vtisov pa so zagotovo "limone".

Na "limone", velike vsaj kot melona, nisem bila pripravljena in sem se pred stojnico na amalfitanski obali spraševala, kako je to mogoče.

Seveda se nisem mogla upreti nakupu. Doma je sledilo presenečnje ob tem, da ima soka ravno toliko kot običajna limona, lupine pa vsaj 3 cm/tehta od 750 g - 1000 g. In kaj s tem početi? V spominu mi je ostal recept  lucke52 za kandirane pomarančne lupinice http://www.kulinarika.net/recepti/12295/sladice/kandirane-pomarancne-lupinice/ zato sem se kilogramske "limone" lotila s pomočjo tega recepta in ostalih nasvetov glede marmelade, dietetike s "kulinarike".... Tako sem  po "gorenjsko" ter v smislu trenutno aktualne teme na forumu, kako uporabiti vse in ničesar zavreči, za nekaj ur odprla manufakturo predelave XXL limon. Rezultat je bil takšen:

Zaradi uporabne vrednosti (na vodenjih za goste, ki "limone" kupujejo kot spominke) pa sem tudi zapisala ves postopek:

Recept za:

limonin sirup (prb. 2 dcl), limonine lupinice v sladkorju (prb. za eno pest), limonine lupinice v čokoladi (prb. za eno pest), limonine lupinice v sirupu (1 kozarček), limonina marmelada (1 kozarček)

sestavine:

- 1 limona  – prb. 750 g,
- ½ l vode,
- ½ kg sladkorja (oz. fruktoza za nizek GI ali diabetike),
- želatina v prahu (1 zavojček oz. po razmerju v količinah) ali želirno sredstvo (1 zavojček oz. po razmerju v količinah),
- 10 dag jedilne čokolade,
- košček margarine/masla,
- nekaj žlic sladkorja (fruktoze),
- prazna ½ l plastenka ali steklenica,
- 2 kozarčka za vlaganje,
- embalaža za limone lupinice v čokoladi in sladkorju (plastične škatle, kozarčki, vrečke ...),
- peki papir za pekač.

postopek:

1. "Limono" temeljito operemo (zdrgnemo z gobico in/ali detergentom za pomivanje posode).
2. "Limono" prerežemo na pol in izcedimo sok (kolikor se da na ožemalnik in z vilicami) – sok precedimo skozi cedilo in prihranimo (prb. deciliter in pol ga bo).
3. Odstranimo belo kožico, kjer je bil sok, in "limono" (z lupino vred) razrežemo na koščke 2 x 1 cm (ali druge poljubne oblike – kocke, daljše palčke).
4. V veliko posodo damo "limono", narezano na koščke, ½ kg sladkorja (fruktoze), ½ l vode in izcejen limonin sok – zavremo in kuhamo ¾ ure.

Sirup
5. Večino sladkane vode (sirup), ki je precej intenzivne rumene barve (če je "limona" iz Sorrenta), precedimo v steklenico in shranimo v hladilniku. Uporabno za: sladkanje čajev, dodajanje v pecivo ... okus je kislo-sladek in rahlo potegne na grenko.

"Limonine" lupinice v sirupu
6. Kuhane "limonine" lupinice poberemo v kozarček, kolikor se da na tesno – ¼ vseh kuhanih lupinic - in do vrha kozarčka zalijemo z sirupom (pazimo, da ni zraka vmes). Takoj zapremo in pustimo, da se ohladi. Hranimo v hladilniku. Uporabno kot kompot, v sadnih solatah, v pecivu (šarkelj, mufini ...)

"Limonine" lupinice v sladkorju
7. ½ vseh kuhanih "limoninih" lupinic poberemo na pekač, prekrit s peki papirjem. Razporedimo jih po pekaču, da se čim manj dotikajo. Pekač damo v pečico, segreto na 150 stopinj in pečemo oz. sušimo kakšne ½ ure. Ne smejo postat pečene oz. rjave in čisto izsušit se tudi ne smejo, sicer se sladkor ne bo prijel. Ko so posušene, jih ½ potresemo s sladkorjem in shranimo ali v vrečko ali v kozarček. Sladkor se bo čez nekaj ur stopil in bo vse skupaj lepljivo. Hranimo v hladilniku. Uporabno: takoj, ko je sladkor še v kristalih, kot žele bonboni, kasneje kot dodatek pecivu (šarkelj, mufini ...), za okras pecivu, za čaj ...

"Limonine" lupinice v čokoladi
8. Jedilno čokolado raztopimo z margarino/maslom nad soparo. Ko je stopljena, jo malo ohladimo, a mora bit še vedno tekoča. V čokoladno zmes damo preostalo polovico posušenih lupinic iz pekača. Premešamo, da so lupinice »oblečene« v čokolado. Iz čokolade jih poberemo na pekač, prekrit s peki papirjem. Naj se čim manj dotikajo. Damo na hladno, da se čokolada strdi. Poberemo v vrečko, kozarček ali kakšno drugo embalažo. Hranimo na hladnem, ker se sicer čokolada topi. Uporabno: namesto žele bonbonov, kot okras, v pecivu ...

"Limonina" marmelada
9. Kar je ostalo v posodi od kuhanja lupinic v sirupu (1/4 lupinic, sirup) s paličnim mešalnikom spasiramo; nekaj koščkov damo na stran in jih po pasiranju vrnemo v zmes, če želimo, da so v marmeladi tudi celi koščki. Če je pregosto, dodamo še vode. Zmerimo, koliko je zmesi (prb. 3-5 dcl). Odvisno od količine zmesi odmerimo količino želatine oz. želirnega sredstva. Želatino pripravimo po navodilih na embalaži. Zmes pogrejemo in v vročo zlijemo želatino ali dodamo želirno sredstvo. V primeru želatine zmes takoj nadevamo v kozarček, v primeru želirnega sredstva kuhamo nekaj minut in nato nadevamo v kozarček. Ohladimo. Hranimo v hladilniku.

Še pred nastankom vsega zapisanega pa sem prišla tudi do jezikovnih in vsebinskih ugotovitev. Sploh ne gre za limone, pač pa citrone (Italijani jim rečejo tudi cedre, pa ne mislijo igličasto drevo). So eden izmed treh izvirnih agrumov (mandarine, pomelo in citrone), rastejo kot visok grm (do 4 m), izvorna domovina je Azija. Stari Rimljani so jim rekli asirsko ali medijsko jabolko in so jih uporabljali kot zaščitno sredstvo pred mrčesom, od 2. stoletja naprej v kulinariki kot začimbo in od 3. stoletja naprej najprej na Siciliji za sok in kandiranje.

V slovenščini pride do jezikovnih zapletov - stvarnost smo (velik del današnjega slovenskogovorečega območja) stoletja sprejemali iz nemškogovorečega sveta. Nemško "zitrone" (izgovorjava: citrone) prevajamo z limona in posledično nestrokovno besedišče nima besede za citrono.

Se že vnaprej opravičujem vsem botanikom, ki jim je od nekdaj jasna razlika med citrono in limono. Sama sem, kot rečeno odkrila to šele ne tako dolgo nazaj. Še najbolj "fajn" pa se mi zdi, da sem citrone odkrila tudi na muenchenski tržnici, kjer sem bolj pogosto kot v Kampaniji (ampak česa pa v Muenchnu ni - od sveže okre, do jerihonske rože; tudi paradižnik san marzano se najde, ki je nujen na izvorno neapeljsko pico