Jagodni semifreddo
Moj dojenček
Samo v posteljo si ga ne navadit!
blog: razmišljanja / ostalo, avtor: 
mojezlato 
Ali res mora otrok zaspati sam? Moje doživetje - razodetje.
Pa kaj že ne boš zaspal?! Pa kaj te spet muči?! Daj že zaspi, da lahko grem še kaj zase naredit!! Takšne in podobne misli me včasih obhajajo, ko se trudim uspavati mojega šestmesečnika. In ko sem že vsega sita in bi ga najraje pustila kar samega, me pogleda v oči in se mi nasmehne. Takrat me prevzame ljubezen do tega malega bitja, ki je del mene in moškega, ki ga ljubim. Stisnem ga k sebi, poljubim in občutim srečo, ker ga imam. Zavem se, da nočem početi nič drugega, kot ležati tukaj z njim in poskrbeti, da bo podrl kupčka in končno zaspal. Ostale stvari lahko počakajo, saj nič ni bolj pomembno kot moj otrok.
Vse se je začelo že prej, s tistim nosečniškim testom, ki je dokončno potrdil najino skrito željo. Dojenčka bova dobila!! Jupi. Čeprav imam kup nečakov in nečakinj (dva sta živela pod isto streho kot jaz), nimam praktičnih izkušenj o materinstvu. Kaj pa zdaj? Otroka bom dobila, jaz pa nič ne vem. Hitro, v knjigarno po kakšno knjigo o dojenčkih. Da se bom nekaj naučila preden se nam pridruži. Izbrala sem Veliko knjigo o dojenčkih in jo seveda pridno prebrala. V drugem mesecu nosečnosti sem brala o dojenčkih in njihovem razvoju vse do prvega leta. Vse me je zanimalo in vse sem si poskušala zapomniti, da bi ja vedela, kako se obnašati, ko bo to bitje enkrat z nama. Pa to lahko, tega ne, to je potrebno narediti tak in ne drugače. Uh, polna glava informacij. Ampak to še ni vse. Sodelavka mi je prinesla cel kup starih revij Mama in Moj malček. Tudi to sem vse pregledala in skoraj vse članke tudi prebrala. Da ne govorim o raznih forumih. Do približno petega meseca nosečnosti sem bila že prava izvedenka za dojenčke. Oziroma vsaj domišljala sem si tako.
Začel se je bližati dan D: oprema je že bila pri hiši, podedovana oblačila so bila oprana, zlikana in pospravljena v predalnik oz. previjalno mizo, voziček je bil kupljen. Pa je prišel dan D in odšel, dete pa še nič. No, deveti dan po dnevu D pa se le odloči, da je čas. Porod je bil normalen in naenkrat sem imela v rokah svojega sina, ki sva ga tako željno pričakovala. Čustva, ki te ob tem obhajajo, lahko razumejo samo tiste, ki so to že doživele.
V porodnišnici so sestre svetovale naj bo dojenček čimveč z mamo/mano, tudi ponoči, naj ga kar pogosto dojim, da se navadima na dojenje itd. Meni pa je bilo vse novo. Bila sem srečna, bila sem utrujena, bila sem vzhičena in začudena. Gledala sem to malo bitjece in kar nisem mogla verjeti, da je moje. Da je to otrok, ki me je zadnjih nekaj mesecev brcal po trebuhu in se v meni premikal. A bil je z mano in delil je mojo bolniško posteljo, ozko bolniško posteljo. Kako sem takrat spala mi ni več jasno, a nekako je šlo.
Prva noč doma je bila zanimiva, strašno zanimiva. Otrok je bil jokav, saj ni bil navajen okolice. In ni hotel zaspati sam. Pa kaj je tu problem? Oooo, pa še kako velik. V tisti knjigi o dojenčkih piše, da se morajo naučiti sami zaspati. V svoji posteljici. Brez pomoči. Naj se navadijo. In ker tam tako piše, mora biti res. In tega se je potrebno držati. Na koncu sem obupala in, ko nisem imela več moči poslušat jokanja, sem si ga dala k sebi in ga pustila pri sebi tudi, ko je zaspal.
Zjutraj je prišla patronažna sestra. Sinko je še vedno spal na moji postelji, očitno ga je dolga noč zdelala. Patronažna je to videla in takoj dejala: "Samo na posteljo si ga ne navadit!" Prestrašeno sem jo pogledala, ona pa mi je vljudno razložila, kako bo otrok hotel potem nonstop spati zraven mene, pa da bom morala dolga leta deliti posteljo in spati čisto na robu - skoraj že na tleh. V glavnem položila mi je na srce, da se to ne dela in naj kar spi v svoji košari.
Teh nasvetov sem se sveto držala. Otroka sem še budnega dala v košaro, da bi se ja naučil naj sam spi, da mora sam zaspati, da je to pač kruti svet, kjer se moraš znajti sam. Pa ne čisto sam, imel je dudo za tolažbo. Dejansko je nekako to steklo. Bila sem ponosna na sebe, ker sem tak dobro to izpeljala in ga navadila na samostojno spanje v košari. Kar po hrbtu bi se trpljala, če bi se spomnila.
Po slabih dveh mesecih je sinko je že toliko zrastel, da smo morali postaviti kinderpet in ga iz košare preseliti. Tista noč je bila spet burna. Moj dragi je plaho predlagal, če ga ne bi raje dala nazaj v košaro, na katero je navajen. Jaz pa neomajno, da se mora navaditi na novo posteljo. Vztrajati je treba. Nič ga ne bova razvajala. Ubogi otrok je končno nekako zaspal. To se je potem tako ponavljalo; pripravila sem ga za posteljo, ga podojila in dala (budnega) v njegovo posteljo, da bi sam zaspal. In odšla iz sobe. Naj se navadi. Pa je bilo stokanje, včasih tudi jok. Sem pravkar pogledala, ampak na srečo se na parketu ne vidi sled, kolikokrat sem morala iti iz dnevne v spalnico, da sem ga malo pobožala, pa dala dudo v usta, pa ga podojila, ker je bil še lačen. Seveda sem ga dojila na stolu, sede, da se ja ne bi razvadil v postelji. Bila sem živčna jaz, bil je razjokan moj otrok, moj dragi je hotel dati nasvete, ki jih nisem želela poslušat. Ja, kaj pa on ve. Saj ni strokovnjak, kot tista avtorica knjige o dojenčku. Kljub vsemu je rutina nekako stekla in moj sin se je navadil sam zaspati. Včasih prej, včasih kasneje. Bila sem že vsa srečna, da mi je uspelo, ko smo imeli prvo cepljenje.
Po cepljenju ga tisti dan več niti odložiti nisem smela, kaj šele da bi ga dala spat v njegovo posteljico. Bila sem že vsa razrvana, ker ni hotel sam zaspati, ker mi je spodletelo. Tisto noč je prespal pri meni. Naslednjo noč enako. Ni hotel sam zaspat, jaz živčna, otrok razjokan, moj se je raje zaprl v računalniško in se pripravljal za službo. Za znoret. Pa saj tako ne gre več naprej. Dokler nisem ugotovila,...
...da niti ni tako zelo narobe, če dete zaspi zraven mene na moji postelji in ga potem preložim v njegovo. Morala sem priznati delni poraz, ni mi uspelo, da bi se sam uspaval. Moral je zaspati poleg mene. Skoraj en mesec je trajalo, da sem končno prišla do enega lepših spoznanj. Kaj je pa bolj luštnega kot to, da se otrok poln zaupanja stisne k meni in mirno zaspi, ker mi zaupa. Od takrat naprej se ga ne branim več v svoji postelji. Mirno zaspi zraven mene (razen takrat, ko ga kaj muči in sledi na začetku opisan scenarij), ko grem sama spat, ga dam v njegovo posteljo, da imam vsaj par ur posteljo samo zase; ko se sredi noči prebudi, pa ga dam k sebi in potem skupaj spiva do jutra. Vsako jutro je posebno, a najlepši je vikend, ko se zbudimo vsi trije in se skupaj cartamo na naši veliki postelji.
Ne glede na vse "pametne" predloge raznih avtorjev, da otrok ne sme spati s starši. Ne glede na prepoved patronažne sestre, naj si ga ne navadim na svojo posteljo. Ne glede na razne komentarje na forumih, naj otrok spi sam in se sam uspava. Ne glede na vse to, jaz se imam prav fajn, ko lahko svojega otroka stisnem k sebi in mu dam vedeti, da mu bom vedno stala ob strani. Tudi ko se gre spat.
Blogi istega avtorja
Mnenja o blogu
Kaj naj rečem pri mojem 3 otroku? Prvi dve hčerki sta kmalu romali v svojo sobico...najmlajša se je še do6 leta hodila stiskat ponoči k meni, včasih pa kar obe... Ah, meni je bilo to najlažje kotmpa večkrat ponoči vstat... Pa lepo smo se stiskali.
Ta naš po skoraj 20 letih za njima, je najprej spal v svoji posteljici ob nama v spalnici, ampak po pravici več ob meni kot sam... V začetku me je zelo motilo, tudi utrujena sem bila... Zdaj spi na svoji postelji ob nama ( kaže da bo kmalu dobil sestrino sobo) in smo se vsi navadili. Včasih prileze k nama, zdaj sva tega vesela. Saj bo kmalu drugače, ampak to obdobje otroštva je najlepše na svetu.....Midva pa si kljub temu najdeva čas za najine trenutke.
Res je lepo, ko se dete tako stiska k meni. Moram priznati, da zdaj najin sinko že nekaj dni spi nonstop zraven mene. Mi je ponoči skoraj padel z rok, ko sem ga hotela dati na mojo posteljo in sem se tako prestrašila, da ga zdaj več ne dajem v njegovo posteljo. Pa zdaj še bolj mirno spim... :)
Hmm, vem, da me boste sedaj "popljuvale", ampak če se čez dan cartamo s svojimi sončki, se igramo, objemamo, lubčkamo, potem ni prav nobene potrebe, da bi to počeli še ponoči.
Noč je za počitek in če se zjutraj zbudiš ves pomečkan, zbrcan in z bolečim vratom, ker te je nekdo zrinil z blazine, jaz tu ne vidim nobene dobre strani.
Ne rečem, ko je otrok še dojenček - res dojenček. Da pa še vedno spite z dvema "mulčkoma", ki sta stara 8 let - haloo.
Jaz sem svojima predstavila njuno posteljo, kot njun zasebni kotiček, njuno kraljestvo, prostor za najljubše medvedke in kraj tišine in počitka. Jima razložila, da je noč zato, da se počiva in smo tako zjutraj naspani, dobre volje in pripravljeni za nove dogodivščine.
Moram pa reči, da poznam kar nekaj žensk, ki takšen način prakticiranja uporabljajo za - hja, no - za kontracepcijo. Poskrbele so za to, da so se otroci navadili spati - kje drugje kot vmes, in poznam primere, ko se je mož po nekaj letih odselil spat v dnevno sobo. Ona zadovoljna, otrok tudi, on pa ...
lp
vanjatajnšek, nekaj si spregledala - govorimo o spanju pri mamici ali s starši,ko je otrok še dojenček, ko mu še ne moreš dopovedat, kar lahko dopovemo nekoliko večjim otrokom. Ko se malček, star nekaj tednov ali mesecev, ponoči zbuja, ga mamina bližina zlahka pomiri, besede še ne, ker je premajhen.
Vse se strinjamo, da otroci časoma spijo v svoji postelji in v svoji sobi, tisti pač, ki jo imajo. Res je razdvada, če otroci spijo s starši, če ima mama to za kontaracepcijo, je pa nekaj narobe v odnsou med starši. To, da nekaj let stari otroci pridejo k staršem, smo omenili kot občasno možnost, ko se otroku pač malo zahoče, že iz nekega razloga, biti s starši tudi kakšno uro čez noč.Gre torej za občasne dogodke, ne za stalno prakso. Kot se nam odraslim kdaj zahoče nekaj, kar je zunaj ustavljenih navad.
In, mimogrede, možje ne zapuščajo spalnic le zaradi otrok. Naš znanec se je iz skupne spalnice moral preseliti zaradi psa, ker je žena pač možu lažje dopovedala, da v postelji ni prostora za tri, kot psu ...
"Moji dve sicer nista več dojenčici. Prva bo kmalu dopolnila 8 let, druga 7. Ampak verjeli ali ne, še vedno spita z nama v postelji."
Nisem nič spregledala - izrecno omenjam, da je to pri dojenčkih sprejemljivo in omenjam, da pri velikih otrocih to zame pač ni.
Kar se tiče psa pa ... nimam besed, pa imam še kako rada pse.
Joj, joj, Vanjatajnšek. Nič te ne bom "popljuvala", čeprav sem točno vedela, da tvoj komentar leti direktno name. Odslej bom samo modro tiho tudi tu.
Moram se še samo opravičiti, Vanjatajnsek, da sem te napačno poimenovala Vanjatajnšek. Res nisem namerno. Sem opazila šele, ko je bilo mnenje že oddano.
Vsaka družina ima pač svoje navade in moj namen pri pisanju tega bloga ni bil, da se kogarkoli popljuva.
Moram pa priznati, da sem sama spala zraven staršev do približno 11 leta, zato ker ni bilo prostora drugje v hiši. Smo pač velika družina, zato sem morala počakati, da sta se najstarejša dva poročila in odselila, da sem lahko prišla do svoje sobe in postelje:)
Kadar pa mamice uporabijo svoje otroke za "kontracepcijo", pa je po mojem mnenju vzrok oz. problem bolj globok, kot pa samo spanje otrok pri starših.
Pozdravljene :D
Hm tokrat moram še jaz svoj lonček pristavit :) Meni je ful všeč ko se stiskam z svojim sinkom (star 13 mescev), ni ga lepšega, vendar pa ponoči spi že skoraj skozi sam. Če je jokcal sem ga šla potolažit in če
res ni mogel zaspat, sem ga dala k sebi, ampak zelo nerada. To pa zato, ker me je bilo strah, da bi se med spanjem ''zvrnila'' na njega ali kakor koli poškodovala, sama nimam mirnega spanca, kar lahko mož potrdi hehe :) Tako da je res hitro začel spančakt v svoji pojstlici in sem opazla da mu kar paše, ker zdaj če ga dam k sebi kar začne malo iskat plac, da je sam. No, meni je lepo, da je moj mali že tako samostojen :) in tudi meni odgovarja, da sem korkoltolko spočita za v službo, saj se ponoči vedno zbudi (točno ob 2:30min - nimam pojma kje je našel to uro) in ga pol malo pobožam, dam dudo, mogoče malo vode za spit in zaspi nazaj. Cartava in igrava se čez dan in predvsem pred spanjem, tako da mu to ne manjka.
Tako, to je moj primer :)
Lepo nedeljo še naprej.
Naj še jaz svoje pristavim! Če par ne najde časa za svoje intimne trenutke in se pol zgovarja na otroka sredi postelje, potem nekaj ni vredu z medsebojnim odnosom. Jaz osebno ,ne bi mogla mirno spati, če ne vem, da ima miren spanec moj otrok! Ali ga naj pustim celo noč, ko se premetava in je odkrit, da ga zebe? Ali ni lažje, da ga stisneš k sebi, pokriješ......Do 6-tih let je bil med nama, pa sva itak se s......, le malo domišljije je potrebno, včasih je celo fajn malo spremembe, ko si vkradeš kakšen nenormalni prostor, položaj. No, da bi pa pri vsej kontracepciji, ki se premore izbrala ravno izgovor....Sicer pa, o tem, da te kdo izrine iz blazine, pa da te vse boli......,pač nabaviš večjo posteljo, kjer je prostora za vse! Še sedaj, ga hodim ponoči pogledat, enkrat jaz, enkrat mož...
Včasih pomislim, da so bili nekateri nasveti staršev zato, da so nam grenili življenje. Moj mož je bil cel dan od doma, zvečer pa je popenil, če je bil otrok pokonci. In bog ne daj, da bi se crkljali vsi trije v postelji. Ko sem mu hčerko dala v naročje, da naj posedi z dojenčkom pred hišo na soncu, da bom pospravila spalnico, je sedel kot kup nesreče. Vzela sem fotografski aparat in ovekovečila tisto razpoloženje.
Takrat se mu nisem upala oporekati, zdaj pa mi je tako žal vsakega trenutka, ki je šel in ga nikoli več ne bo. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi . . .
Čeprav si govoriš, da pri drugemu ne boš naredil napake, jo pač hitro narediš. Prvi otrok (sin) je že star 11 let. Ko je bil majhen je spal celo noč in to v svoji posteljici. Nikoli se ni ponoči prebudil ali da bi jedel. Spal je do jutra. Potem sem rodila drugega otroka (hčer), ki bo stara 3 leta. Ko je tulila cele noči in ker spimo pač v eni sobi, sem takoj hitela k njej, jo dvignila, nosila. Velikokrat sem jo dala spati k sebi v posteljo. Potem je šele spala. Prišli smo tako daleč, da sem jo zarad ljubega miru pustila spati na moji postelji.Stara bo tri leta in še sedaj spi na moji postelji, jaz na sinovi, sin pa je šel spati v spodnje nadstropje k babici. Anja se ponoči kar naprej zbuja. Tako, ko misliš, da nisi naredil napake, ugotoviš, da si jo. Narediš jo kar hitro, ne da bi jo sploh hotel.
Forumi (vroče teme)
| Kaj jutri za kosilo? | Trixi |
| MOJ vrt | malaga |
| malo za hec | anjica1998 |
| Kaj danes za zajtrk | johana |
| Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti
Bolj enostavno in poceni ne gre