Čisto običajno nedeljsko kosilo

"Kaj bomo danes jedli?" me od sedmih zjutraj zbudi glava družine. "Daj mi mir, ura je sedem, niti ne vem, kdaj bom vstala, kaj šele, kaj bomo jedli. Sicer pa vprašaj otroka," zamrmram in se obrnem v postelji. Čez tri minute je že nazaj iz otroških sob - sin mu je odvrnil, naj "ne guši ob sedmih zjutraj s hrano", hči je samo zajamrala "oči, nehaj, meni je itak vseeno," se obrnila in spala dalje, on se je pa čudil, zakaj ga vsi naganjamo iz sob.

"No, kaj bomo jedli?" ponovi, ko končno pridem iz spalnice. "Govejo juho, pečena svinjska rebra in še nekaj za otroke, ker ne jedo reber," sem odločna. Seveda,  tista rebra mi gredo že pošteno na jetra, nekako ni bilo prave prilike med tednom, da bi jih tašča spekla. "Joj, to? Ne bi nekaj posebnega? Bom jaz v knjige pogledal ...", zagrozi, a vztrajam. Pečena rebra in pika. " A z medom in sojino omako, pa z ingverjem?" me skuša speljati na Daljnji vzhod, pa se ne pustim: "Ne, s soljo, poprom, česnom in kumino," sem odločna. "Potem pa vsaj indijski krompir za prilogo? Z gorčičnimi semeni in kurkumo?" ne izgubi upanja. "O prilogi se bodo izrekli otroci," rečem, in se lotim priprave za juho. Itak vem, da bo sin  hotel pečen krompir, hčerki je vseeno.

Akcija torej. Vmes mama potrdi, da pride tudi ona na kosilo, tašča je itak v hiši, in če kuham za šest, bom pa dodala še štiri iz zgornjega nadstropja. Deset nas bo torej.

Ne zapiraj mi vrat!

Moj je eden redkih, ki mu hrana smrdi, a le, dokler se kuha.

 Še preden so bile sestavine za juho v piskru, je zapiral kuhinjo. Da ne bo smrdelo po vsej hiši, se je opravičeval. Pa sem rekla, naj si ne drzne, da v zaprtem prostoru ne znam kuhat in da bo njegov nos pač malo potrepel. No, potem je takoj napo vklopil, "če ti slučajno pozabiš," je dodal.

V zamrzovalniku najdem lep kos govejih reber in nekaj mesnatih kosti. Dvojna kurja prsa - no, kosti z malo mesa, tudi roma v lonec. Korenje, peteršilj, rumeni koren, malo zelene.... Čebula se že peče na plošči, nekaj strokov česna, kos pora, žafran, muškat, poper v zrnu, lovor, en paradižnik ...

V glavi si naredim načt za naprej. Med kuhanjem kosila bom namreč z mamo skočila še na pokopališče, očetu svečko prižgat, pa je treba malo časovno vse uskladiti.

Vmes sin pove, da bi jedel pečen krompir. "Kot ga Daca naredi," doda, torej: najprej se na krhlje narezan krompir skuha, potem pa speče v olju, da je zelo hrustljav.

Tašča se ponudi, da bo naredila "restan" krompir, zaželel si ga je nečak (in jaz seveda), pa solate.

Juha je že na štedilniku. Vmes malo  pogledam na Kulslo, in to "malo" ima za poseldico, da je juha prekipela ... lepo je izpod pokrova tekla poštedilniku in sploh zelo vrela. K vragu, si mislim, ti pa tvoj računalnik.

Obrišem šedilnik in tla, pa pisker seveda, zmanjšam ogenj, vrnem juho na ploščo. Posolim jo, poskusim - mmm, dobro  kaže ... in zdaj se bo lepo kuhala še kaki dve uri.

(

Meso je bolj na dnu

Gremo dalje

A, zdaj pa rebra. Že zvečer sem jih začinila: natrla s soljo in poprom, potresla z malo kumine (ki je pri nas nihče ne mara preveč, a ks vinjski pečenki tako zelo paše), premazala z malo olja, natrla še  s stisnjenim česnom.

Zdaj sem jih vzela iz hladilnika in zarezala v kožo:

Rebra nared za v pečico

Olupim krompir, ga narežem in dam v vodo.

Da bo vse nared, ko bom "finiširala". Operem rdeč radič in ga natrgam. Vse mi gre gladko od rok, nobene ihte, hitenja. Juha brbota, vedno bolj okusna je, jetrni cmoki so pripravljeni (kupljeni, ni se mi jih dalo delat), rezanci bodo domači, mi jih je dala prijateljica (jaz pa njej ribano kašo - blagovna menjava ).

Ja, kaj pa otroci? Štirje ne jedo reber, torej kaj? Ha, imam rešitev - piščančji file. Najprej je bila ideja, da jih naredim v omaki (gorčica in saldka smetana pa malo curryja), potem pa končno še hči izreče eno željo: "Daj malo zelenjave nareži in obloži zrezke, pa sir gor." Z veseljem,otrok, rečem, in se odločim: nekaj jih bo obloženih z zelenjavo, nekaj pa s šunko in sirom (itak moramo šunko porabit, pakiranje odprto, da se ne pokvari).

Zrezke najprej začinim

 in opečem na olivnem olju:

potem jih zložim na pekač, sesekljam zelenjavo

in sir in naložim na zrezke:

Vse je pripravljeno, samo še za 20 minut v pečico, da se zelenjava samo malo zmehča in sir stopi.

Rebra se tačas že pečejo. Na približno 150 stopinjah. Lepo počasi, da se sprva ne zapečejo preveč. Seveda sem jih pred peko prelila z vročo mastjo (pravo svinjsko), v pekač potem dolila malo vina in dodala zrezano čebulo in česen. S sokom sem rebra pogosto zalivala ... u, kako je dišalo.

H koncu gre

Med kuho je teknil kozarček vina, počasi, po požirkih. Vmes se odločim, da pripravim še malo graška, vmešam še malo zrezane zelenjave, ki je ostala pri piščančjih zrezkih. Izpade odlično.

Pekač z zrezki dam v pečico - pokrijem s folijo in dam pod pekač s pečenko. Ta se tako lepo peče, da bi jo jedla kar takoj, sproti ... in namakal kruh v sok od pečenja. Uh, kar sline se mi cedijo. A gremo počasi.

Izključim ploščo pod juho, naj se počasi umiri. Potem vzamem iz juhe meso in zelenjavo, dam na pladenj

(in vmes seveda trgam kuhano meso in ga jem kar tako ...). Nekaj korenčka in mesa narežem, nekateri to radi dodajo juhi - jaz tudi.

Vmes prosim taščo, naj se loti praženja krompirja (solato je itak že zdavnaj pripravila, samo začini jo še). Začnem peči krompir (ki se je lepo odcedil tačas, ko sem z mamo šla na pokopališče, v tistem času se je tudi juha umirila, pečenka pa se je lepo pekla naprej, na nekoliko nižji temperaturi; nikoli se ne ve).

Krompir je bil lepo hrustljav,

na mizo smo ga dali v skledi. Rebra sem narezala in skupaj z grahom ter praženim krompirjem naložila na en pladenj

na drugega pa piščančje zrezke in preostanek praženega krompirja:

Končalo se je tako:

No, tudi to je ostalo na koncu:

Krofe smo bili kupili, nisem jih uspela slikat (no ja, niti spomnila se nisem na to ...). K mizi smo sedli okoli pol dveh popoldan, razšli smo se okoli osmih zvečer. No, ne razšli - le od mize smo se presedli pred tv in odgledali slovitega Pink Panterja oziroma Inšpektorja Clousoja (ali kako se že piše ...).

Aja, rebra so bila vrhunska!

Kuhinja pa vmes takšna: