Piškoti

Od začetnih, preprostih piškotov, zbranih iz kuharskih knjig in revij, so sčasoma nastajali pisani piškoti najrazličnejših oblik in okusov, okrašeni čisto preprosto ali tudi malo kičasto. Da je krožnik bolj pisan, pa še sveti se lahko kak biserček.
Že zdavnaj so mimo časi, ko sem se potila in trudila, da zamesim osnovno testo za piškote. Ki se je samo drobilo, pa nisem upala dodati nobene sestavine zraven, da ne porušim ravnovesja stehtanega. Sestavine stehtane v gram natančno, lepo pripravljene na pultu. Takrat še brez silikonskih podlag, na katere se nič ne lepi. Kar lepo veliko leseno desko sem si izposodila pri tašči, strgala z nje ostanke. Da ne govorim, kako sem s pekača strgala piškote in jih kdo ve koliko zdrobila - seveda, ko pa takrat še ni bilo, vsaj pri nas ne, peki papirja, s katerim gre vse tako gladko.

Trde in rumene cimetove zvezdice
Kje so časi, ko sem obupavala nad cimetovimi zvezdicami, ker so se mi lepile in sem dodajala moko in so zato  postajale vedno bolj trde in ničemur podobne. Seveda, bedak babji, sladkor v prahu je treba potresti, ne moke ...  In ko so bile enkrat take lepe rumene barve, ker sem jih predolgo pustila v pečici. Zato sem jih vedno pekla naslednji dan, ko je bilo popldan, po vrnitvi iz službe več časa, da sem oprezala, kaj se dogaja v pečici. In ko sem jih enkrat dalj časa pustila zunaj, zložene na pekaču, se je izkazalo, da jih sploh ni potrebno peči - najbolj slastne so, ko se le posušijo na zraku - glazura se lepo strdi, zvezdice so zunaj suhe, na ugriz pa še nekoliko mehke. Idealne.

Moja ekipa
Leta in leta sem pekla po deset do 15 vrst piškotov. Večinoma sama, tu in tam mi je tašča pomagala krasiti zvezdice, a je hitro izgubila voljo z zobortrebcem vleči glazuro v vsak krak posebej. Mi je pa družbo delala. Piškote sem delila sorodnikom, znancem in prijateljem, doma ni bilo nikoli veliko odjemalcev. Tu in tam so otroci pojedli kak piškot, sama sem se ša vedno najedla surovega testa, ko sem poskšala, kaj sem spravila skupaj.

In potem je pred petimi leti, po naključju, nastala naša pekarska ekipa. Najprej štiri, kasneje pet članic je štela. Jaz z nekaj izkušnjami, ostale brez izkušenj a z veliko dobre volje. Smo si razdelile delo, vsaka je delala tisto, kar se ji jezdelo, da ji gre najbolje od rok. Jaz sem pripravljala testa, Saška je krasila z živimi barvami,

Petra se je vrgla v brizgane piškote, Vlasta se je mučila z valjanjem in izrezovanjem. Ideje so kar same od sebe prihajale na plano, mešale smo testa različnih  barv in okusov, barvale glazure in mazale piškote, se zafrkavale z okraševanjem smrečic, lepljenjem nebeških piškotov, metale stran sfiženo čokoladno glazuro.
In se vmes veliko smejale, spile kak kozarec dobrega vina, po peki pojedle odlično večerjo - skuhala jo je moja sorodnica, ki ne peče rada, pa nas je razveselila s hrano. Med delom in klepetom smo rekle marsikatero modro, se nasmejale, če katera ni mogla, smo druge naredile nekaj več in vse škatle so bile vedno enako polne.

Tako je bilo tudi letos. Ko je dala na voljo svojo prostorno kuhinjo naša Saška.

Jaz sem bila spet zadolžena za testa, a ne za vsa. Letos se je najbolj opogumila prav Saška in nekaj piškotov zamesila sama, brizganje pa ji je pa tako lepo šlo od rok, kot da se je z vrečko in nastavkom v roki rodila.

Železni repertoar in Mercator keksi
Seveda imamo seznam piškotov, ki ne smejo nikdar manjkati. Brizgani keksi ali po naše mercator piškoti (ker sem enkrat po Petrinem mnenju spekla tako dobre, kot da bi jih kupila v Mercatorju), nebeški poljubčki,

cimetove zvezdice, istarski cukarini, smrečice ... Potem pa vsako leto nekaj po trenutnem navdihu.
Trenutni navdih pomeni, da do vse sestavine razložene po pultu, potem pa pripravljamo testa kot se nam zazdi. Z dodatkom pomarančne lupinice, čokolade, kakava, limonine lupinice. mletih orehov, lešnikov, mandlje, sladke smetane ... Vedno kaj dobrega nastane, letos so bili to kavni srčki.

Iz ostankov marcipana in nugata so potem, z dodatki seveda, nastale še praline. Te so itak vsako leto zaključek naše peke.

Začetek je preprost - kake pol vrečke ostre moke presejemo in dodamo rumenjak ali dva, sladkor, vanilijev sladkor, maslo. Gnetemo, da nastane voljno testo, potem nekaj časa počiva v hladilniku. To je osnovno testo. Recimo pol kg moke, 200 g masla, 200 g sladkorja, dva rumenjaka, žlica ali dve sladke smetane, vanilijev sladkor. Z dodatkom pomarančne lupinice dobi testo prijetno aromo, če piškote okrasimo s sladkorno glazuro, ki ji dodamo pomarančni sok, že imamo pomarančne piškotke. Še malo čokolade za okras in to je to.

Osnovnemu testu lahko dodamo malo nugata,

pa žlico instant kave, da okrepi okuse, dodamo še malo mletih lešnikov in jedilnega škroba. Z dodatkom lešnikovega jedrca nastanejo prav ljubki lešnikovi piškotki.

Lahko pa teso izrežemo z modelčki različnih oblik in okrasimo s temno in belo čokolado. Ali jih zlepimo skupaj z marmelado, čokolado, stopljenim nugatom, marcipanom ... Karkoli imamo pri roki, vse je uporabno.

Druga varianta - za nebeške poljubčke in brizgane piškote - je seveda delo z mešalcem. Zmehčano maslo, sladkor v prahu, rumenjak ali celo jajce, limonina lupinica, vanilijev sladkor, po želji za del testa še kakav ali čokolada v prahu in - akcija. Letos so nam ta testa še posebej uspevala, ob poskušanju brizganih keksov in nebeških poljubčkov smo kar predle. Pa še Saška je imela letos roko kot nalašč ta majhne kupčke delat ...

Cimetove zvezdice

Te so seveda zgodba zase. Od vseh preizkušenih receptov je zame najboljši tisti iz Velike knjige o peki, le da ne dodajam češnjevca.  Res da je z njimi packarija,

sploh ko z rokami  gneteš testo in dodajaš in dodajaš mandlje, da se končno neha lepit. I

zrezovanje potem še kar gre, toda krašenje ---- kakih 150 zvezdic krat pet krakov vsaka, ali celo šest, kolikor jih imajo manjše, pa potem z zobotrebcem glazuro v vsak krak posebej vlečt... No ja, traja, a trud se splača.

Enkrat je ena vprašala, zakaj celega testa ne namažemo z glazuro in potem zvezdice le izrežem. Razlog je preprost: ostanke je treba ponovno gnesti, dodajati mandlje, zmanjka glazure. Nišem se iznašla druge nančina kot prej opisanega. Če ga katera pogrunta, naj mi sporoči, hvaležna bom do večnosti in nazaj. Sicer pa, odkar pečemo skupaj, mi to ni več problem - krasijo moje pekarice, jaz tačas prirpavljam druga testa.

Seveda je pomemben vrstni red. Najprej prirpavimo testa, ki morajo počivati, da se lepše razvaljajo. Tačas, ko so ta testa na hladnem, naredimo piškotke iz drugih vrst, predvsem tiste, ki jih brizgamo. Ko so ti pečeni del ekipe lepi kekse skupaj in jih krasi, del pa iz pripravljenega testa izrezuje in peče naprej. Na koncu vse skupaj lepimo in krasimo, zlagamo, poskušamo in seveda občudujemo delo naših rok.

Ki potem hitro izgine. In je hitro na dlani izrek: Kje si bil? Nikjer. Kaj si delal? Nič.

Ampak me uživamo, tisti ki poskusijo naše izdelke, pa tudi. In cilj je dosežen.