Pohorska gibanica
Kuharstvo-poklic in hobi
Ko iz nič nastane nekaj
blog: hrana, kuhanje / recepti, avtor: Venturini
Kako najti svoj poklic
O mojem bodočem poklicu v osnovni šoli nisem kaj dosti razmišljala. Bila sem dokaj povprečna učenka. Najbolj so me veselili praktični predmeti ter jeziki. Matematika i fizika sta mi povzročala največ težav. Med tednom smo živeli v Ljubljani, za vikende pa smo redno hodili h stari mami na obisk v Velike Lašče. Tam mi je kuhanje postalo užitek. Ona je res znala in tako sem hotela tudi jaz.
V zadnjem razredu osemletke, se mi je ponudila prilika, da odidem v srednjo šolo v Avstrijo in kljub neznanju nemščine obiskujem šolo tam. Očetu je to bilo še posebno všeč, saj smo poleg vseh strokovnih (ma., fi., bio., zgo., ze...) in praktičnih predmetov (kuharstvo, strežba...) imeli tudi jezike (slo., nem., angl.,it.). On je hotel, da se učim italijanščine, da bo vsaj eden iz družine znal jezik naših prednikov.
Tako sem tam preživela 5 let in že po ocenah se je videlo, da me kuharstvo in jeziki najbolj zanimajo.
Po šoli sem kar nekaj časa iskala prosto delovo mesto, saj se šolsko spričevalo ni dalo nostrificirat pod istim nazivom kot v Avstriji. Tako sem postala ekonomsko-komercialni tehnik in upala, da me kdo vzame na prakso.
Imela sem srečo in čez pol leta pristala v firmi v kateri sem imela odlične mentorje in izjemne sodelavce, ki so me naučili veliko praktičnih stvari. Iz kuhanja za 4,6 ali največ 8 oseb, sem sedaj postopoma začela pripravljati hrano za 50 in 100.
Iz prakse se naučiš da mere za 1 osebo ne pomnožiš z 100 in deluje vendar, da moraš kaj tudi od oka naredit. Pa da veliko stvari sedaj reže univerzalni stroj in posodo pomije pomivalka, pa da imamo za nekatere stvari kotle (tako velike kot mini jacuzzi) in prekucne velike ponve. Pa tudi pečice so take, da pečenko ni treba nič zalivat, ker pečica to opravi sama.
Pri takem delu res ne moreš biti ustvarjalen. Recepturo imaš natisnjeno in po tem receptu mora biti vedno skuhano. Tu pa nastopi ustvarjalnost doma.
Police se šibijo pod težo knjig, mape so polne izrezkov iz revij, pa tudi v glavi je nekaj osnovnih receptov, ki jih znam na pamet tudi v sanjah.
Tako doma ustvarjam za domače in sorodnike, prijatelje in znance in v tem neznansko uživam. Rada eksperimentiram in se vedno učim. Kulinarika.net je kljub svoji ameterskosti postala tudi moja stran na katero pogledam vsaj 1x na dan, pa tudi v službi se poslužujemo marsikaterega dobrega recepta na tej strani.
Saša
Blogi istega avtorja
Mnenja o blogu
ooo Venturini si bila mogoče pri šolskih sestrah v Št. Petru? :)
Seveda, kako si uganila? Si bila tudi ti tam?
Tudi jaz sem bila tam
Venturini bodi vesela, da ti je kuharstvo dalo smisel in veselje. Izučila sem se za kuharico, ker sem v tem videla čimprejšnjo osamosvojitev in možnost zaposlitve, ne pa delo, ki bi ga delala z veseljem. Pri 35ih spoznavam, kaj je tisto, kar bi me veselilo delati, a ni to žalostno. In delo, ki bi ga z veseljem delala, mi je nedostopno....Rada kuham, kot hobi, ne bi pa to delal kot službo. Preveč je psihične in fizične obremenitve, da ne omenjam dela v kakšni gostilni. Uživaj v svojem delu, ker takšnih je dandanes malo.
Zelo cenim ljudi ki opravljajo svoj poklic iz ljubezni, ki vedo kaj hočejo.Tudi sama sem šla na gostinsko šolo zato, da bom čimprej pri kruhu in ker sem rada? doma prijela za kuhalnico.Ko danes opazujem kuhanje, ki je resnično poezija, krožniki umetnost, vidim da sem se rodila petdeset let prepozno.Na svoj poklic imam neprijetne spomine, saj sam v kuhinji ne malokrat garala.Odgovarjati za material, za nabavo, kvaliteto, in kuhanje na koncu še haccap, je bilo zelo stresno,še sedaj ko sem v pokoju sanjam, kako me čas preganja.
Tudi to smo preživeli, zato tebi Venturini želim veliko uspeha in srečnih dni pri svojem poklicu.
Draga Adalbert v tebi, vidim sebe.Nočne more sem imela zaradi tipa, ki me je zafrkaval zaradi ene olive, ki sem mu jo premalo dala na pizzo. Ko sem mu jih pa cel kozarec dala, se mi je pa nesramno režal....pa imej pol rad svoj poklic.
Tudi pri meni na začetku ni bilo vse rožnato in sem nemalokrat sanjala kaj moram zjutraj najprej pristavit, da se mi bo izšlo vendar sem uspela. Premagala strah, zaupala sama vase, vedela da delam dobro in se požvižgala na vse ostale. Če daš drugim vedeti, da te je strah te še z toliko večjim veseljem podjeb... če pa ohraniš pokončno držo ne glede na vse, se bo pa vedno izšlo v pozitivo.
tudi jaz sanjam o kuharski prihodnosti :) upam da mi nekoč rata
Kajaeva vse se da ;) jaz sem sicer izučena za kuharico, z veseljem kuham, ampak samo doma.
Venturini, hvala za vzpodbudne besede, trenutno si po 6.letih iščem službo, žal bom mogla iti v gostinstvo spet, ker nimam izbire. Ampak tvoje besede so me postavile v pokončno držo in mi dale razmišljat. Hvala, ne veš kako malo je včasih potrebno, da se strezniš, samo prave besede, v določenem trenutku.
Pa še en nasvet ti dam. V službo pridi vedno urejena, zrihtana...kljub temu, da se kompletno preoblečeš/preoblečemo ne smemo zanemariti sebe kot človeka. Meni so najbolj zavidali to, da se uredim, hodim v knjižnico, na plesni tečaj, na telovadbo, na potovanja...ker so menili, da je samo služba pomembna. Če ne cenimo sebe, nas tudi drugi ne bodo mogli. Ker vse postranske dejavnosti napolnijo dušo, da si potem v služi bolj učinkovit. LP, Saša
Kvačkarica, le zagrizi, le. Držim pesti. Pa ne reci si: žal moram v gostinstvo, reci si: zdaj imam priložnost, da se dokažem na področju, za katerega sem se izšolala.
Saj nismo vsi na delovnih mestih, ki smo jih sanjali, verjemi. Sama sem ves čas študija govorila dvoje, kje in kaj ne bom počela pa nikoli v življenju. No, veš, zdaj pa že mnogo, mnogo let počnem natanko to in natanko tam, kjer sem prej mislila, da nikoli ne bom. Včasih ti življenje pokaže pač pot, ti pa stopiš nanjo in izkaže se, da je prava.
To je super, če človek z veseljem počne nekaj in če mu je poklic hobi in potem dobi to še plačano.
Meni je super silna oprema, ki je v profesionalnih kuhinjah (jaz bi tudi vse imela), ampak si mislim, da si amaterji sploh ne prestavljamo, kakšen je tehnološki proces v profesionalni kuhinji in kako je potrebno zadevo urejati, da zadeve nikjer ne zastajajo ali pa do so prehitro narjene in potem čakajo in se okus izgublja.
Se mi pa zdi, da ima gastronomija v Sloveniji še veliko rezerv. Mi še nimamo veliko znanih kuharjev, mi še nimamo kuharjev, ki bi zbirali Michelinove zvezdice - in je potrebno to še vse nadoknaditi. Z eno dobro dolgoročno promocijo bi se to dalo. Konec koncev, London pred dvajsetimi leti ni veljal za nekaj, kar ima zvezo z gastronomijo, sedaj pa ima tudi to refernco. Pa to, da je navišje ocenjena restavracija na Danskem (NO-MA, Rexepi), bi se človek pred desetimi leti zdelo čudno. Tudi gastronomska kritika se šele začenja. In zato ima tudi Slovenija možnost, da se razvija tam, kjer je vse še bolj v zametkih. Zato se mi zdi pametno, da bi več staršev otroke usmerilo tudi v poklic kuharja - ker, če kdo nikoli ne bo lačen v življenju, to ne bo kuhar. Pa še vedno bolj iskani bodo.
Venturini, moj devetošolec se je sam odločil, da se drugo leto vpiše na kuharsko šolo :) Morda mu bom ob priliki dala prebrati tvoj blog, vsekakor pa njegovo odločitev doma vsi zelo podpiramo.
oo mamaF to je pa super! :) sama sem vzljubila kuhanje šele potem, ko sem že naredila maturo iz kuhanja. Bolje pozno kot nikoli ;)
mamaF, to bi bilo pa super. Če sem pripomogla, da se bo nekdo vpisal v srednjo gostinsko šolo, mi je bilo v veselje. Vsi bi radi na gimnazijo in fakulteto, praktičnih poklicev pa primanjkuje še posebej kuharjev in natakarjev. Dober kuhar se mora izobraževat tudi po šoli...hoditi na sejme, delavnice, knjižnico, da je vedno na tekočem. V prejšnji službi so mi vedno zavidali, ker sem rada hodila na kulinarične sejme, pa gostinske izbore vendar če hočeš biti v stiku z novostmi, te mora zanimati tudi to. Pa seveda čimveč jezikov znati,
lp Saša
Rimljanka, povej ti meni, kako naj sploh začnem, ko pa nimam nič prakse. Takoj po šoli sem šla v čisto druge vode. Prakso imam samo iz domače kuhinje. Delo kuharice me veseli, a le za domačimi zidovi. Ko se prijaviš na delovno mesto, ne moreš lagati, da imaš prakso, ker se pol ne znajdeš. Vsi pa pričakujejo, da so dobili specialista.
Joj, osebnih izkušenj nimam, ampak, poskusiti ni greh, morda kje v lokalnem okolju za začetek povprašaš, morda pa bo šlo. Beseda ni konj, pravijo pri nas. Najbrž ne bi začela kot kuharica, ampak, saj se da začeti malo nižje, a ne? Če se potem izkažeš......
No, upam, da ti kakšna v tem pogledu kvalificirana da kakšen bolj pameten nasvet.
Naša mami in njena sodelavka sta dobili službo kot pomočnici v kuhinji v hotelu (pranje solate, lupljenje krompirja) - spomnim se, da je mami na začetku veliko delala deljeno (zjutraj, potem popoldne prišla za 2 ure domov, potem pa zopet nazaj), potem sta počasi prešli na kuhanje zajtrka in potem naprej. Pa drugače obe nista iz te stroke in ker sta se potrudili kot pomočnici, so jima sčasoma ponudili napredovanje. Po parih letih je naša mami odšla iz kuhinje v pisarno, sodelavka pa je ostala na zajtrkih, ker ji to najbolj odgovarja in so ji nadrejeni niso oporekali. Tako da kvačkarica le pogumno ;)
Aja pa še to: naj leta ne bodo ovira, obe sta v kuhinjo zakorakali pri 40. letih - ena par let starejša, druga mlajša ;)
Nekako v smer, kot jo omenja Zuckerfree cilja moj nasvet.
Forumi (vroče teme)
Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti
Pečena prosena kaša s suhim sadjem in skuto