Povezan recept: Čokoladna krema na sadnem želeju
Povezan recept: Grški jogurt s pečenimi hruškami in medom
Povezan recept: Waldorfska solata
Povezan recept: Zeleni pire
Povezan recept: Panna cotta a la Mamamia
Druženje ob hrani, pijači in klepetu
blog: dogodki / kulinarična srečanja, avtor: mamamia
Ko se tri ženske po naključju odločijo za Večerjo za šest
Prvič
Kot mnogim dobrim stvarem, ki se nam zgodijo v življenju, je tudi "projektu" Večerja za šest botrovalo naključje. Dve sva vsaka s svojega konca urejali neke zadeve, pa je bilo treba izmenjat nekaj reči in sva se zmenili pri tretji. Seveda ni šlo brez penine, pa smo malo modrovale, da bi si lahko kakšno fino večerjo pripravile, le da bi nas bilo več kot me tri. Pa smo malo sukale jezike , uporabile telefone in hitro so še tri dale svoj pristanek.
Ena od šesterice se je nedavno vselila v novo hišo in padla je odločitev, da je to pravšnji razlog, da bo prva Večerja za šest pri njej. Ob šesti uri zvečer seveda. Malo jo je panika zagrabila kaj naj pripravi. Sicer rada kuha, a ne za več kot eno osebo ... Pa smo priskočili na pomoč. Ena je pomagala v kuhinji, druga je prevzela pogrinjanje mize
ob penini rose je seveda vse skupaj vedno bolj gladko potekalo in tudi čakanje na preostale tri, ki so seveda le prišle, sedle in jedle, je bilo lažje.
Za predjed je gostiteljica pripravila kombinacijo prekajenih račjih prsi in z zelenjavo in kaprami polnjene mocarele. Pravi užitek je bilo že zlaganje hrane na skoraj povsem nove krožnike, kaj šele potem, ko smo zadovoljno zapredle ob kombinacijah okusov.
In ravno prav smo naložile, da je bilo čakanje na tris glavnih jedi lažje.
Seveda je gostiteljica dobro načrtovala: ena jed naj se peče v pečici, drugi dve imata isto osnovo (kitajske rezance) in dva različna dodatka (ena namreč ne sme jesti morskih sadežev, druge se jim nismo hotele odreči, pa smo pripravili dve varianti na isto temo). V pečici se je pekel losos v smetanovi omaki s koprom, postregli smo ga s testeninami s kaviarjem,
tačas smo pripravile rezance in dve omaki: rakove repke z ingverjem in zelenjavo, in piščančji file, narezan kocke, s sojino omako in na hitro praženo zelenjavo.
Aja, vmes smo v kozarce za penino dale jagode in jih prelile s penino, samo se ne spomnim več, ali je bila rose ali srebrna. Na tv ekranu se je potem naenkrat pojavil Bruce Sprengsteen, pa smo kuhale in mizo pospravljale kar v ritmu glasbe. Nič se ni razbilo, nič polilo, vse nam je uspelo v nulo.
Sladica je bila lahkotna, a vseeno izjemna: na maslu pečene hruške, grški jogurt, oboje prelito z medom in potreseno s pistacijami (recept je že nekaj časa na kulinariki, fotografija je nastala prav na tej prvi Večerji za šest).
Drugič
Nobena od nas se ne spomni več, kako smo izbrali naslednjo gostiteljico.
Kakorkoli, v goste smo se najavile tisti med nami, ki najmanja rada kuha. Trema jo je začela dajati že kakih 14 dni pred srečanjem, malo jo je panika grabila, kaj naj sploh pripravi. Sama se zavila z očmi, ko je spet najavila svojo ribjo juho s česnovo majonezo (ker jo jemo za vsako družinsko srečanje),
za sladico je bila čisto brez ideje, pa sem s preizkušenim receptom priskočila na pomoč, z eno izmed jedi - pečeni špageti s tofujem, opečenim v sezamu, in šparglji, pa je naredila tako odlično jed, da bi ji zlahka spregledali tudi kak kiks. A ga seveda ni bilo.
Tisat ribja juha je itak bila spet izjemna (morda že zato, ker obožujem ribe, ostale članice omizja pa je še niso poznale). Kot tudi glavna jed, ribjo zvitki z zelenjavo in z zelenim pirejem.
Krema - iz bele čokolade na sadnem želeju (rdeča pomaranča) in s čokoladno peno, se je tudi posrečila in je bila pravšnji zaključek.
O klepetu ne bi, menda je potem tri dni deževalo, treskalo in grmelo, marsikomu se je verjetno tudi kolcalo.
Tretjič
Tretje dejanje Večerje za šest je bilo pa tudi doživetje svoje vrste. Izvrsrtna kuharica in izjemna gostiteljica. Že narezek z divjačinsko salamo in domačo pašteto ter skuto je nakazoval izjemno kulinarično doživetje.
Sedele smo pod krošnjo in ob narezku počasi, po požirkih uživale v odličnem vinu. Potem pa je gotiteljica na mizo prinesla - mežerle. Prave domače, koroške ... Po maminih navodilih jih je naredila in ostale smo brez besed. Izjemno.
Sem pozabila povedat, da se je ena članica omizja že dva krat izneverila, tako da je gostiteljica potem poklicala svojo prijateljico, podelile smo ji status gostujoče članice (in naslednjič se je zgodilo enako). Ampka nič ne de, prav prijetno smo kramljale,
nakar nas je tokratna gostiteljica povabila v hišo.
Skozi kuhinjo smo korakale proti jedilnici, a jaz sem kar ustavila prištedilniku. Ker sem slišala, da pripravlja kvašene cmoke, kot jih jedo na Koroškem. Sem seveda morala gledat, kako se naredijo in predvsem, kako previdno jih je potrebno kuhati, na lepo narastejo in takšni tudi ostanejo. Še ena dragocena kulinarična izkušnja.
Potem pa - jelen v omaki z brusnicami in ti cmoki zraven, pa biftek z omako iz jurčkov.
Aja, pred tem še čemaževa juha z opečenimi krušnimi kockami.
Site kot bobni smo sedele pri mizi, a jeziki niso bili nič utrujeni. Čas je mineval, hiša je bila polna smeha, obujale smo spomine na skupna druženja,
potem pa nas je presenetil še sin gostiteljice - vsaka od nas je dobila dvd z enim čudovitim filmom.
Sladica za zaključek je bila prav tako zadetek v polno. Nekaj orehovi troti podobnega,a z iztarzitim, sočnim nadevom, ki je nekoliko spominjal na punč. Kakorkoli, prava energetska bomba. Ampak nobena od nas ni v kategoriji, ki šteje kalorije - hujšale bomo potem, smo si rekle, in še zadnje grižljaje sladice smo poplaknile z odličnim sladkim vinom.
Četrtič
Na vrsti sem bila jaz. Popolnoma brez ideje, kaj naj naredim. Nekaj jedi, ki jih rada prirpavim in jih imamo vsi radi, je že bilo na jedilniku prvega in drugega srečanja. Listanje po knjigah, revijah, kulinaričnih straneh ... Še dva dni pred srečanjem se mi še sanjalo ni, kaj naj naredim, potem pa sem na papir kar nekaj napisala. Se mi je zdelo kar v redu, pripravila sem si seznam sestavin, vzela na dan D dopust in - gremo dogodivščinam naproti.
Po jutranji kavi najprej v trgovino. Kar med policami se odločim še za nekatere spremembe,
izberem vino k posameznim hodom in postanem kar boljše volje. Eno prijazno dekle mi ponudi v pokušino en odličen rumeni muškat in ugotovim, da prav takšno vino iščem (k sladici). Izberem še rose, h glavnima jedema, k predjedem - hladni in topli, odločila sem se, da bo večerja brez juhe, pa sem postregla sauvignon. Se mi je zdelo, da se bo vinska zgodba lepo nadaljevala oziroma dopolnjevala s tistim, kar bo na krožnikih.
Kot sem jaz pomagala drugi gostetiljici, je zdaj ona meni priskočila na pomoč - prepustila sem ji pripravo mize.
Meni to ne gre od rok. Jaz dam na mizo prt, krožnike, serviete -platnene ob krožnik, papirnate v primerni barvi v kozarec in zame je zgodba zaključena -, ona pa ima veselje z detajli, prtički, svečniki, rožami ...
Že aperitiv mi je uspel. Nekaj koščkov svežega ananasa sem natopila s kubanskim rumom(Santiago de Cuba, temni rum je to),
nekaj ananasa sem zmiksala s pijačo Limona (rahlo gazirana), dodala še malo pomarančnega soka (in na koncu še čisti malo ruma) in moram reči, da je res uspelo.
Waldoerfska solata je splošno znana, a je bila s svojo svežino pravšnji začetek našega druženja. Dodala sem ji še žličko kupljene paštete z jabolki - bolj za dekoracijo, a je pašteta izjemno dopolnila okus solate (ki itak vsebuje jabolka).
Topla predjed je bil treviški radič, opečen na pršutu in z dodatkom kozjega sira in grobo narezanih mandljev.
Gostjam je bila ta jed izredno všeč, meni sicer tudi, a sama bi dala prednost waldorfski solati.
Za glavni jedi sem pripravila ribje fileje v smetanovi omaki s kaprami in krompir z malo začimbami, pečen v pečici,
in puranje fileje, obložene s taraskim biftekom z dodatkom kisle smetane in peteršilja, potem pa vse ovito v listnato testo in pečeno v pečici. Zadetek v polno, sploh z mlado čebulico v balzamičnem kisu kot dodatkom.
Za solato sem izbrala zeljno solato s korenjem, čebulo in koprcem kot glavno začimbo (uzbekistanska solata je to), pa malo naše običajne zelene.
Aja, sem pozabila med naštevanjem jedilnika povedat, da smo se spet nasmejale do solz in rešile marsikateri svetovni problem (slovenski so preblizu, pa nismo jim dorasle, hehe), potem sem pa še sladico prinesla. Hruške v teranu so se mi ob načrtovanju zdele premalo, kot da je nekaj manjkalo. Potem pa sem za zraven naredila panna cotto, take bolj miniaturne so bile, in prav lep kontrast je bila ta bela barva na temno rdeči podlagi. Pa sesekljana meta za zeleni"štih".
To bi bilo zanekrat.
Do zaključka kroga nam tako manjkata še dve večerji. Za eno smo že dogovorjene, šesta bo pa odvisna od šeste članice, ki je še neznana - lahko se zgodi, da ena od prvih članic zaradi obveznosti izstopi iz te zgodbe in v tem priemru bomo pač iskale novo. Če pa ostane, je šesta seansa pri njej.
Pravzaprav v hrani res uživamo. A ugotavljamo, da še bolj kot v hrani uživamo v druženju. Da si vzamemo čas zase in za prijateljice, da se zanje še posebej potrudimo, kot s tem šopkom z vrta ene od sodelujočih pri Večerji za šest.
In v takšni družbi hrana niti ni tako zelo pomembna. Teknilo bi vse, kar bi dale na mizo, četudi bi bila to zgolj rezina črnega kruha.
Povezan recept: Čokoladna krema na sadnem želeju
Povezan recept: Grški jogurt s pečenimi hruškami in medom
Povezan recept: Waldorfska solata
Povezan recept: Zeleni pire
Povezan recept: Panna cotta a la Mamamia
vrhunsko!
slina teče že med branjem, he he...
še veliko podobnih prijetnih večerij vam želim :)
mamamia, temu se pa res lahko reče Joie de Vivre! Čudovito!
Vam želim še in še večerij za šest, bravo "babe" - tak se dela :)
Ali je tam za mizo đuboks?
Ja, je, pravi juke box, star okoli 50 let, in tudi dela ...
Taprave ste! Želim vam še veliko skupnih večerij in reševanja svetovnih problemov ;-)
Vsa čast vam! Zaradi odlične hrane in zaradi prijetne druščine.
V današnjih časih so taka druženja vse bolj in bolj redka...žal.
Kapo dol, bi rekel nogometni Srečko.
Še prošnja kuharske začetnice. Lahko prosim napišeš recepte za puranje fileje, obložene s tatarskim biftekom in z dodatkom kisle smetane in peteršilja. Hvala, hvala.
To pa je enga žrtja!!! bljak
Ni žrtje, to je uživanje v dobri hrani. Za nas. Je pa drugačen pogled, tak kot tvoj, na užitek v dobri in lepo postreženi hrani in druženje ob mizi, tudi zanimiv in pravzaprav zelo dobrodošel. Prispeva k naši različnosti in v tem je čar.
Brala in gledala sem z odprtimi usti! Bravo!
Sama sem začetnica, začetnica v smislu pripravljanja nekaj drugačnega, ne tistega, ki je tednensko na naših mizah! Zaenkrat moj trud okuša in pohvali le mož. Upam, da bo kmalu čas, da bodo tega deležne še prijateljice! Če prej ne, ko bodo otroci iz plenic! Do takrat pa vaja in eksprimentiranje!
hvala za kulinarične ideje mamamia
Kaj jutri za kosilo? | Trixi |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Polnjene paprike
Poširane hruške