Projekt kečap v 15 slikah

Mama itak ni verjela, da bom jaz to spravila skupaj, ozimnice še v življenju nisem pripravljala (ups, sem, v gimnaziji, dva krat papriko z gorčico), pa je kljub težavam z roko sama naredila dve »masi«. Skupaj šest litrov. Kar mi porabimo še preden se ozimnica začne trošit.

Mami ni treba vedeti vsega

Akcija torej. Kupim lepo, mesnato makedonsko rdečo papriko. Seveda mami ne povem, da sem jo plačala 1,30 evra za kilogram (shandlala z 1,5 evra ker sem vzela cel zaboj, 12 kg), ker bi mi takoj očitala, zakaj nisem kupila prej, ko je bila še po evro...

Paradižnik plačam po 1,5 evra za kilogram namesto zahtevanih dveh (volovsko srce mora biti, mesnat in sočen, me je podučila mama). Za to ceno ji povem, pokima z glavo in reče, da je v redu. Ampak pasirke, glavnega orodja za kečap, pa še ni privlekla iz shrambe. Kot da še vedno ne verjame prav, da se bom res sama lotile tega kečapa.

Ampak sem vsaj na tržnico prišla, po dolgih letih, zavoljo tega kečapa. Mimogrede kupila še nekaj gob, sivke in jurčke, pa v ribarnici sveže pečene sardelice, povaljane v koruzni moki, »kak ma biti«, kot rečemo na Štajrskem.

Mama nejeverno maje z glavo, končno privleče pasirko.

Ne more iz svoje kože in mi kaže, kako se sestavi in pritrdi na mizo, na kaj je treba pazit.... Kot da nisem leta in leta delala skupaj z njo; resda kot druga violina, a vseeno, nekaj sem si pa le zapomnila. Velike nizke posode ne vzamem s sabo domov, sem se odločila, da je tisto globoki picapek idealna posoda za projekt kečap.

Štetje namesto tehtanja

No, paprika in paradjz sta na balkonu stala kake tri dni, preden sem se lotila dela. Vmes je nekaj paradižnikov že zgnilo in so frčali v bio odpadke, malo sem prebrala po košari in natehtala prvih šest kilogramov za prvo rundo. Stehtam eno »povprečno« papriko, v kg jij je šlo kakih deset, in jih kar naštejem za tri kilograme, Plus dve veliki čebuli. To je za začetek vse.

Sledi čiščenje paprike in paradižnika, čebule, rezanje na kose. Malo traja, nihče mi še ne pomaga, a čas hitro mine.

Vsega je dovolj ravno za dva picapeka, vklučim ju in kuha se začne. Zvečer, zunaj na terasi, da po stanovanju ne smrdi in da se ne packa.

Po dobro uri izključim ogenj in pustim v pokritih posodah, da se masa shladi. Naslednji dan sledi pasiranje in potem končno kuhanje.

No, prve kletvice so privrele pri pritjevanju pasirke. Na malo vegasti mizi je bilo z vakumom posodo malce težko pritrditi. Ko mi j le uselo, sm ugotovili, da je predaleč od roba in ne moremo vrteti ročaja, ker ta zadene v mizo. Ponovimo vajo.

Vrtalni stroj in ošpice

Svakinja pomaga – ona da bo vrtela, jaz naj dodajam skuhano papriko in paradižnik. Mož opleta okoli naju in se spomni, da bi lahko pasirko poganjali z vrtalnim strojem oziroma svedrom, ne pa z roko. Prinese orodje, najde pravi sveder, vključi in potem smo bili vsi, kot da smo dobili ošpice – seveda je skozi luknjice v nastavku pasirke tekočina veselo špricala naokoli ... Projekt elekričnega pogona propadel, nadaljevali smo ročno.

Tale pasirka je zgodba zase.

Tisti, ki tega kečapa še niso delali, so sverovali, naj vse lepo zmeljemo kar z mesorezniko. Seveda v tem primeru ostanejo olupki od paprike in paradižnika, pa koščice od paradižnika. Zato se masa tudi ne miksa z električnim mikserjem ali paličnim, ampak s to presneto pasirko, ki ma dva »izhoda«: enega za olupke in semenje od paradižnika, drugega za maso, ki se potem kuha in iz nje nasatne kečap. Seveda je potrebno ostanek – olupke in nekaj mesa paprike in paradižnika, ki se izloči z njimi, ponovno spasirati. Mi to ponovimo dva ali tri krat, in šele takrat gre iz pasirke gosta masa, ki prispeva svoje h kečapu.

No, malo soka teče tudi pri ročaju za vrtenje pasirke ...

pa tu in tam špricne kaj naokoli, vmes je treba z nožem postrgati in očistiti luknjice na nastavku, da lahko pasiramo naprej ...

Sproti praznimo posodo, v katero se steka tekoča masa in jo zlivamo v picapek.

Niti do roba ni pol, ko damo spasirano maso kuhat. Okoli dve uri traja, da toliko povre, da je kečap lepo gost. Vmes dodam sol in poper ter malo sladkorja, proti koncu kuhanja še sesekljan peteršilj in zeleno.

Ponovitev

Dva dni kasneje, ko sem si temeljito odpočila, mi pri čiščenju paradižnika in paprike ter rezanju pomaga mož. Naslednji dan hladno maso pasiram sama, lepo mi gre od rok. Dobro no, malo teče ob mizi, a na stol dam polivil in krpo in na to posod, da vse ne teče po tleh.

Nasatvek pasirke pokrijem s folijo da vse skupaj ne šprica po kuhinji, in slabe tričetrt ure je vse spasirano. Posodo spet nesem na teraso, kuham, mešam, dodajam začimbe, kličem vse po hiši naj pridejo poskusit in povedat, ali je treba še kaj dodati.

S plastičnim vrčkom nalivam kečap v steklenice.

Po vsej packariji žalostno gledam v nekaj stekleničk, skupaj je vsega za kake tri litre.

Res, zlata je vreden ta kečap, kot je svakinja rekla med vrtenjem ročke. In nekaj kozarcev vina je tudi steklo ob vsem tem.

Tako je torej potekalo prvo samostojno pripravljanje ozimnice v mojem niti ne tako kratkem življenu. Aja, stekleničko sem nesla mami. In ko sva se naslednji dan slišali po telefonu, mi je rekla, da mi mora priznati, da je učenec prekosil učitelja.

Nekaj paprik mi je še ostalo. Te dni jih bom spekla, vsaj upam, da mi uspelo, še preden propadejo.

Se namreč izogibam terase, na kateri so spravljene v kartonski škatli. Je še živ spomin na packarijo ...