Kuba, z ljubeznijo (2)

Havana se je spremenila, je bila prva ugotovitev, ko smo po šestih letih znova stopili na kubanska tla. Bolj je nališpana, kot je bila ob zadnjem obisku, ulice so lepše in veliko čudovitih, prej zanemarjenih zgradb je zdaj obnovljenih. Pomlajevanje stare dame, bi rekla. In obnova še kar poteka.

Espernza in Ranzes nas pričakata doma. Pademo si v objem, veseli, da se znova vidimo. Stanovanje je nekoliko obnovljeno, eno sobo, ki ima vhod z ozkega dvorišča, so za eno leto oddali Nemki, ki v Havani študira. Druga soba, ki jo oddajajo, je čakala nas. Dva sva spala tam, dva pri prijateljih sto metrov po ulici naprej.

Za začetek mi zavrtijo tole:

še vedno se spomnijo se, kako smo ob prejšnjem obisku  to pesem poslušali, ko smo v Habana Libre pili pivo in koktejle.

Ves popoldan je bil pred nami. Takoj smo se napotili v mesto, od njih je staro središče mesta zlahka dosegljivo peš. Gremo pogledat, kaj se dogaja, pa malo se sprehodit po ulicah, da začutimo utrip.

Ugotavljava, da se je v mestu precej spremenilo. Menjalnice so kar pogosto posejane, trgovin je več, kot jih je bilo pred nekaj leti. Banke so tudi bolj pogosto "posejane", s kartico ni bil noben problem dvigniti denar. Seveda dobiš konvertibilne pesose, njihovi pesosi so le za domačine, tujcem za njih ne bi prodali nič.

V Havani tudi ni več "kamel", mestnih avtobusov, kot so jih poznali do nedavnega. Namesto kamel - podobne so bile ameriškim truckom, nanje so nekateri vzeli s sebij tudi kolo ali moped - zdaj vozijo mestni avtobusi, kot jih poznamo drugod po svetu; so darilo mesta Barcelona, nam povedo gostitelji.

Sprehodimo se do hotela Inglaterra, enega najbolj znanih v tistem delu mesta. Pijemo pivo bucanero, koktajle,

rum ... in že se slišijo zvoki salse.

No, vsaj to je na Kubi še enako kot prej.

Zvečer se vračamo k našim prijateljem. Tuhtamo, kaj bi kupili v eni redkih trgovin, a sklenemo, da bomo raje vprašali, preden kupimo kaj, česar naši prijatelji ne bi potrebovali.

Pričaka nas polna miza: komaj pomnim vso hrano, vem samo, da je bilo vse tako neverjetno dobro: juha iz čičerike, črni fižol z rižem, solata iz zelja, kumar in avokada, zrezki v eni čisto preprosti omaki, a tako neverjetno dobri, kuhan sladki krompir s česnom ... in rum s eveda, pa cola, če kdo ne bi zmogel čistega.

Spat se odpravimo v zgodnjih jutranjih urah.

Ob zajtrku - popečen kruh, maslo, ananas in banane, naredimo okviren načrt. Malo si bomo še pogledali Havano, potem pa bomo najeli avto in gremo proti Santa Clari, Trinidadu, nazaj preko Cienfuegosa, ogledamo si še Zaliv svinj in v Havani znova sklenemo krog.

A najprej gremo na Plaza de la revolution. Ravno potekajo zadnje priprave na proslavo ob 50-letnici revolucije. V ta namen so ob lik Cheja na zgradbi notranjega ministrstva dodali še lik Camilla Cienfuegosa, (pre)zgdaj umrlega Fidelovega sodelavca, med ljudmi takrat izjemno priljubljenega revolucionarja. Umrl je v letalski nesreči, v nepojasnjenih okoliščinah, a spomin nanj je še kako živ.

Sicer pa je v Havani marsikaj enako, kot je bilo: stara, zgubana ženska s cigaro, ki smo jo videli že pred desetimi leti in je tudi v Lonely Planetu, je še vedno tam, le malce bolj upadla je; na trgu je še vedna ista vedeževalka kot leta nazaj

starih avtomobilov je še vedno veliko, a še zdaleč ne toliko kot ob našem zadnjem obisku. Ja, tudi avtopark na Kubi se posodablja.

Tako kot je videti vedno več modernih lokalov, a nekako lepo skaldnih z bogato arhitekturno dedičino.

Naslednji dan najamemo avto. Do izposojevalnice je šel z nami Ranzes, da se lažje pogovorimo. Rezerviranega avta ni bilo, so ga prejšnji najemniki poškodovali, in odpeljejo nas v drugo poslovalnico. Ko Ranzesa vprašamo, ali ne bo preveč zamujal v službo, samo zamahne z roko in reče, da se danes pač ne bo noben telefon pokvaril (dela namreč v kubanski različici našega Telekoma). Ob najemu nam dajo avtokarto in odsvetujejo vožnjo ponoči - seveda, avtoceste so tudi luknjaste, opozorilnih znakov ni, večinoma niso niti osvetljene. Torej moramo do Santa Klare priti po svetlem, ugotovimo, sploh, ker nas tam že čaka preko naših kubanskih prijateljev rezervirano prenočišče.

Prej smo jo mahnili še v Varadero, da si ogledamo to slovito letovišče oziroma kraj, kamor mi ne bi šli na dopust. Potem se odpravimo v 40 km oddaljeni Cardenas, odesti smo morali eno darilo in vzeti drugo. Dve uri smo iskali pravi naslov in ga našli šele s pomočjo prijazne domačinke, ki je prisedla k nam v avto in nas odpeljala v pravo ulico. In potem končno na avtocesto proti Santa Klari ...

Nasproti so se vozile konjske vprege, kak kolesar je pripeljal, domačini so jahali na konjih ... obračališča so sila preprosta - konec žive meje, ki loči vozne pasove, v dolžini kakšnh 20 m, in to je to. Smerokazov skorajda ni, odcepi so direktni - z avtoceste si takoj na stranski cesti, kakšni odstavni pasovi in deteljice neki ..

V Santa Claro prispemo v temi. Po telefonu komaj vzpostavimo stik z našim gostiteljem, Miguelom. On ne zna niti besede angleško, mi niti besede špansko. Zveza se prekine. Obsatnemo pred Chejevim mavzolejem

in znova kličem Miguela. Ne uspem vzpostaviti zveze. K vragu, sklenemo, gremo sapt v hotel, jih bomo zjutraj poiskali in se bomo nekako dogovorili. Z avtom zapeljemo kot so kazali smerokazi, proti nekemu hotelu. Nam je bilo vseeno proti kateremu, da le nekaj najdemo. Seveda vsi štirje skregani, vsak bi peljal v svojo smer. Sin obstane v križišču, jaz po naključju pogledam na eno od hiš in vidim, da smo v ulici, kjer naj bi spali ... Torej, tu nekje smo. Ustavimo avto,odpremo okno in vprašamo satrejšega gospoda, kje je številka ta in ta... on nas gleda in reče: Miguel. A? Iščoč hotel smo se tako zavozili, da smo na koncu po nekem čudnem naključju obstali točno pred hišo, kjer nas je čakalo prenočišče .... Miguel je kasneje povedal (prevajala je žena, profesorica francoščine, ta jezik pa nekoliko obvladamo), da je potem, ko je bila zveza po telefonu prekinjena, šel na ulico in čakal, saj je sklepal, da imamo naslov in da jih bomo nekako našli. In res, štirje Slovenci smo imeli več sreče kot pameti.

Po  večerji, taki domači, kubanski, sva dva spala pri njih, dva pa spet pri njihovoh znancih, saj so imeli Miguelovi preostali dve sobi že oddani. Pa penina nas je pričakala:

 Iz Santa Klare nas je pot vodila naprej, v Trinidad. Mesto, ki se ponaša z izjemno arhitekturno dediščino, in katerega obnova že več kot deetletje poteka pod patronatom Unesca. Trinidad velja za eno najbolj obleganih kubanskih mest, "mus see", če si na Kubi. Nizke hiše pastelnih barv, vedno več je obnovljenih

in še ena značilnost Kube: stoli, večinoma gugalniki, na terasah, kjer posedajo ob večerih:

In še ena značilnost Trinidada - prti:

Gremo dalje. Peljemo se proti zahodu, mimo Cienfuegosa, radi bi si ogledali Zaliv svinj. A nam ni bilo usojeno. Zgrešili smo odcep. Sicer smo piljili na avtokarto, da je bilo veselje, gledali na desno, da bi ja videli smerokaz, a smo ga ali spregledali ali pa ga ni bilo ... eh, gremo nazaj proti Havani, sklenemo.

Ustavimo le za nekaj minut, kar na avtocesti, in kupimo dva venca čebule. Rdeče. Plačamo s konvertibilnimi pesosi, nazaj dobimo njihove, vredne kaj vem koliko krat manj ... To smo ugovotili doma, ko nam je Ranzes pojasnil, kako so nas "obrnili" ... Pa kaj potem, rečemo, tudi to je doživetje ... In kako vesela je bila naša gostiteljica, ko smo prinesli čebulo. Oči so se ji zasvetile: "Letos je bila slaba letina, čebulo je težko kupiti, ni je. Česna je dovolj, čebule pa ne. Hvala, da ste spomnili," je bila vesela. Glede na to, kaj smo videli v trgovinah, mi je bilo takoj jasno, da se je čebule res razveselila.

Avto smo imeli najet še za naslednji dan. Parkirali smo ga pred hišo, v kateri stanujejo ti naši Kubanci, a je Ranzes vztrajal, da se to uredi drugače. "Jutri ste lahko brez kolesa ali ogledala..." je namignil. In je šel sin z nim v sosednjo ulico, tam je Ranzes poiskal pravega tipa, plačali smo deset dolarjev in s tem imeli zagotovilo, da bo avto jutro dočakal nedotaknjen ... Tako je tudi bilo.

Čakala nas je še pot v Pinar del Rio

kjer raste glavnina kubanskega tobaka. Naključno smo naleteli na vaško tržnico in kupili banane, ananas, nekaj zelenjave. Koliko smo plačali nima pojma: razprla sem dlan z drobižem in starejši domačin je vzel, kolikor se mu je zdelo prav.

Med vožnjo tja nas je na ustavila policija. Vedeli smo sicer, da sin ni vozil prehitro (že cesta to onemogoča, kaj šele strah pred kaznijo), a nikoli ne veš, kaj bodo očitali. Pa ni bilo nič v zezi s tem. Policist nas je prosil le, da s seboj vzamemo žesnko, ki je stala ob njemu. Da gre v bližnji kraj v službo in nima prevoza. Seveda smo jo vzeli s seboj, kaj pa naj. Zadaj so se malo stisnili, pa je šlo. Med potjo nam je ponudila prenočišče v Pinar del riu, priporočala nekaj lokalov, in seveda vprašala, če smo zainteresirani za cigare. Smo se vljudno zahvalili za ponudbe, malce poklepetali, potem smo pa že itak prispeli do neke bencinske črpalke, kjer je gospa izstopila.

Predzadnji dan v Havani smo šli seveda še v muzej ruma.

Nakupili nekaj steklenic, potem pa še na en potep po ulicah. Kupiti nekaj spominkov, kar niti ni bilo težko, ker je v tej smeri na Kubi precej drugače, kot je bilo: spominkov kolikor in kakršnih hočeš, za razliko od preteklih let, ko je bilo na izbiro nekaj majic z likom Cheja, verižic in kakšne malenkosti iz kokosove lupine.

Največji nakup smo opravili v eno hotelski trgovini: vsakega ruma, ki je bil na voljo, po eno steklenico. Potem smo se spomnili, da imamo naslednji dan poslovilno zabavo, in bo treba vzeti kakšno teklenico več. Ko smo jih naložili v kartonko, nas je mladenič na blagajni vprašal, ali smo morda Rusi. Ne, Slovenci, smo odgovorili, pa je samo dodal, da tudi mi očitno nekaj spijemo ... No, domov smo prinesli 12 steklenic ruma, različnih seveda, in le en je bil Havana Club (iz muzeja, 15 let star). Nekaj za darila, nekaj za domačo uporabo, ob obujanju spominov.

Poslovilna zabava je bila nepozabna. Sin je praznoval rojstni dan, prijatelj naših gostiteljev je pel in igral ... miza seje znova šibila pod dobrotami. Vedela sem kaj vse so morali storiti, da so nabavili meso, sadje, zelenjavo, jajca ... A niso se pritoževali. In kako dobre so bile tamales, ki so jih sami naredili.

V tej kuhinji. Mimogrede, Kubanci dobijo od države brezplačno aparat za kuhanje riža ...

Naslednje jutro se je pokazala še ena kubanska resničnost: kupiš takrat, ko je na voljo, ne takrat, ko potrebuješ. Namreč, tik preden smo krenili na letališče, sta na vrata potrkala mladeniča z ogromnima ribama. Ranzes je povedal, da je ribe naročil že pred več dnevi, da so nam jih želeli pripraviti ob odhodu. A jih ni bilo. "Veš, tako je to. Pri nas lahko kupiš takrat, ko nekaj je, ne vselej takrat ko potrebuješ...".

Aja, še tisti sir in sadni žele: mimogrede, odlična kombinacija. Kupili smo kar na avtocesti, med povratkom iz Pinar del Ria v Havano. 

O hrani na karte in drugih rečeh, ki jih še dobivajo od države, in kar se seveda zapiše v posebno beležko, tokrat ne bi. Tudi smo se izognili vsakršni politični debati. Prijatelji to zmoremo. Vemo le to, da oblasti mižijo na eno ali obe očesi ob sivem in črnem trgu, večina prebivalstva pa se v takih okoliščinah dobro znajde. A stvari se premikajo tudi na Kubi. Vendar, to ni tema tega bloga.

Vem le, da imajo Kubancu radi svojo Kubo, z vsemi njenimi napakami vred. Dokaz: ko so bili ti naši prijatelji pri nas na obisku, v Sloveniji, so na vprašanje, ali so pomislili, da bi tu tudi ostali, rekli: "Niti v sanjah. Tam vemo, kaj imamo. Imamo svoje življenje, pri vas pa vlada prehud tempo. Le otrokoma bi rada omogočila študij v tujini, če bosta to želela."

Kakorkoli, še vedno upam, da se bo pokazala priložnost za še en obisk.
Da se roka še enkrat  zatrese ob pogledu na kaj takega, hehe ---