Kuba, z ljubeznijo (1)

Letos ne bo nobenega pravega potovanja, morda v zgodnji jeseni dve evropski prestolnici za nekaj dni, ena s prijateljico, druga z družino. Tako malo listam po albumih (tudi iz časov, ko še ni bilo digitalnega fotoaparata, torej gledam stare, dobre klasične fotografije), malo po mapah v računalniku, malo po cedejih, na katerih so shranjene fotografije s potovanj.

Potem preberem elektronsko pošto moje drage prijateljice Esperanze, Kubanke iz Havane, in spomini kar vrejo.

Tole moje navdušenje nad Kubo je bila ljubezen na prvi pogled. Ko se zgodi nekaj, česar nisi pričakoval. Ko te preprosto zadene. In od leta 1999, ko smo prvič stopili na kubanska tla, me do danes ta zadetost ni zapustila.  Morda me bo zapustila takrat, ko Fidela ne bo več, ko se bodo Kube polastili prebežniki, ki na Floridi v nizkem štartu čakajo na priložnost za vrnitev na otok in ko bo Kuba postala enaka vsem drugim karibskim otokom, verjetno spremenjena v eno samo letovišče in bo izgubila svojo dušo. Svojo posebnost.

Morda smo zaradi te posebnosti na Kubo želeli peljati tudi otroka. Da vidita nek drug svet, nek drugačen način življenja, kakršnega niti mi, njihovi starši, nismo živeli. Morda so bili blizu temu naši starši, a vendarle je imel naš socializem drugačno podobo, kot jo ima Kuba zdaj.

"Kako ste prišli na Kubo?"

Na potovanju, med katerim sem prvič stopila na kubanska tla, je bila sicer v ospredju Mehika. Izpolnila se mi je želja iz otroških let - videti stadion, na katerem so leta 1968 potekale olimpijske igre in na katerem je "padlo" nekaj neverjetnih svetovnih rekordov, in doživeti eno  največjih mest na svetu, Ciudad de Mexico. Tako zazibana v zadovoljstvo, da se mi je izpolnila vsaj ena od želja iz otroštva, sem uživala v vsakem dnevu potovanja od severa Mehike proti Yucatanu (potovali smo z avtobusom), doživela prehod meje med Mehiko in Gvatemalo v čolnu na sveti reki Majev Usumakinti in ostala brez besed in sape ob pogledu na Tikal, staro majevsko mesto, ki so ga takrat pod patronatom Unesca že izkopavali izpod džungle.

Potem pa iz Cancuna v Havano, štirje dnevi za zaključek poti naše skupine.

Že na letaliču je bilo hecno. Policist me je namreč vprašal, kako sem prišla na Kubo. A naj mu rečem, da sem priplavala ali kaj? Če sem naletališču, kakod rugače kot z letalom bi pa lahko prispela? No, z oblastmi se ni za hecat, in prijazno sem povedala, da z letalom iz Cancuna. Se mi je nasmehnil, dva krat pregledal pasoš in boarding pass ter mi dal znak, da lahko zapustim kabino. Uh.

Pred  izhodom z letaliča naju z možem pokličejo na stran in ukažejo podroben osebni pregled. Med čakanjem opaziva dva moška, ki sta se nama približevala, priznam da je bil eden prav lep na pogled, z nekakšno tigrovsko hojo... Sem rekla možu, da nimam nič proti, če me ta tip pregleda, da ne bom vztrajala, da mora biti ženska ... Sva se že smejala, potem pa sta tipa že bila pri naju. "A znate rusko?" je bilo prvo vprašanje. Oba odkimava. "Samo angleško?" vprašata dalje. Oba pokimava. "Od kod sta?" je naslednje vprašanje. Poveva, da iz Slovenije, dodava ex Jugoslavija, in njun nasmeh je že bolj prijazen. V tem so do nas prišli naši iz skupine in ko sta dečka videla, da smo skupina in da smo vsi iz Slovenije ter da imamo rezerviran hotel, so nama vrnili nahrbtnika (niso ju niti pogledali) in lahko sva odšla.

 Stara dama brez nekdanjega blišča, toda ...

A smo prav prišli, smo se spraševali, ko smo skozi okno avtobusa opazili prve hiše v Havani. Dotrajano, skorajda kot ruševine so bile videti nekatere, a vendarle je bilo jasno, da je v njih življenje: po balkonih je viselo perilo, tu in tam je bilo videti na balkonu tudi kolo, ponekod so na ograji sloneli ljudje ... To je torej Havana. Na prvi pogled kot nekoliko izrabljena stara dama, a bolj kot smo se bližali središču mesta, bolj je bilo videti, da je bila ta stara dama včasih izjemno lepa in  urejena gospa, polna blišča ...

 Takoj, ko smo se v sobah osvežili in odložili nahrbtnike, smo se podali v mesto. Kar tako, za nosom. Smo iz prve zadeli in prišli v stari, osrednji del Havane, Havana Vieja. Žejni smo posedli v prvi lokal, v katerem je bilo dovolj prostora za nas osem. Najprej pijača, mojito seveda,  čez pet minut so nas že obkrožili glasbeniki, ritmi salse so nas zvabili od miz ... turisti pač, kaj drugega. No, na koncu smo še ponekaj dolarjev zmetali v košarico in v zameno dobili kaseto ...

Štiri dno smo se potepali po Havani sem ter tja, vpijali ritem ulic in zaznavali utrip v obrobnih predelih mesta, kjer je turistov nekoliko manj kot v osrednjem delu mesta oziroma ob glavnih znamenitostih.

Bilo je dovolj, da je že tam, zadnjo noč pred odhodom domov, padla odločitev: ob prvi priložnosti znova na Kubo.

 Kuba, drugič - okradena sredi belega dne

Dolga štiri leta smo čakali na pravo priložnost. Pnudila se je malce nepričakovano, a zgrabili sva z obema rokama. Čeprav sva imela pomisleke, saj je bil izlet agencijski, vezan sicer na mojo službo, sva sklenila, da greva. Tudi zato, ker je bila družba prava.

Nisva obžalovala. Potovanje je bilo dovolj lahkotno zastavljeno, da smo se več krat razšli in sva sama hodila naokoli. Na enem takih "izletov", ko sva se vračala od najinih zdajšnjih kubanskih prijateljev, so me na eni glavnihv ulic, sredi belega dne, okradli. Tako rekoč oropali. Stala sva pred prehodom za pešce in se odločala, kam kreniti, ko sem na vratu čutila nekakšno žgečkanje. Ker se bojim mrčesa, sem z roko segla k vratu in istočasno možu rekla, da me nekaj žgečka. V tistem trenutku sem začutila kako mi nekdo trga verižico z vratu in v naslednjem trenutku sem videla samo še dva para podplatov, ki sta jo cvrla po neki stranski ulici ... Okoli naju so se zbrali domačini, hoteli so naju peljati na policijo, a sva odklonila. Se zgodi,  sva ugotovila, in lepo šla dalje, proti lokalu, kjer smo imeli kosilo z našo skupino. Se ne zgodi vsak dan na Kubi, da te sredi belega dne oropajo ...

V dveh tednih smo na Kubi videli, kar se pač mora videt, nekaj doživetij je bilo tudi mimo skupine, vtisi s tega potovanja, ki sicer ni po našem okusu - raje potujemo sami kot z agencijo - pa so kar klicali k ponovnemu obisku.

In spet je minilo nekaj let, da se je pojavila pravšnja priložnost. Beri - poceni letalske karte. Prenočišče nas je čakalo pri naših prijateljih. V enem tednu smo sklenili -  gremo. Po interentu smo plačali letalske karte, sto krat sem preverila vse podrobnosti, da ne bi bilo kjerkoli kakšnega presenečenja, in midva tretjič, otroka prvič, smo se znašli na Kubi.

Kuba, tretjič -

 O tem pa v nadaljevanju, bi bil en blog verejtno predolg.