Križarjenje med samotnimi idiličnimi otočki

Filipini so otoška država, ki se ponaša z več kot 7000 otoki. Ta pozabljeni paradiž in dragulj jugovzhodne Azije je raj za ljubitelje narave in potapljanja. Oblikovala jih je pestra zgodovina, saj so bili tako pod španskim kot tudi pod ameriškim vplivom. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da je tu zelo prisotna katoliška vera, medtem ko se turisti ponavadi izogibljejo potovanjem v muslimanski del države, saj lahko hitro naletijo na nemire.

Filipinsko kulinariko je tako močno zaznamoval španski in ameriški vpliv, vedno bolj pa tudi kitajska kulinarika. Eksotično sadje, morska hrana, piščanec, svinjina, govedina in riž – neverjeten je njihov garlic rice. Seveda je treba na Filipinih poskusiti tudi njihov domači rum, predvsem pa moramo vsepovsod piti ustekleničeno vodo, da si ne pokvarimo potovanja. Bolje se je izogibati solatam, saj so ponavadi oprane z vodo, ki ni ustekleničena. Tako se tudi izogneš večjim težavam s prebavo.

Morda najlepše doživetje na Filipinih je križarjenje med samotnimi otoki, ki jih krasijo peščene plaže in kokosove palme. Turkizna, topla in čista voda naravnost vabi, da se potopimo vanjo – najbolje kar z masko, dihalko in plavutkami. Razkrije se nam bogat podvodni svet, ki pa v sebi skriva tudi boleče rane iz preteklosti.

Filipinski koralni grebeni niso posejani le z lepimi koralami, impresivnimi morskimi ježki in bogatim podvodnim življenjem, temveč tudi z množico potopljenih japonskih podmornic z druge svetovne vojne. Nekatere se vidijo brez pretiranega napora, saj se do njih niti ni treba potopiti, ker ležijo v takih plitvinah da jih vidiš že med snorkljanjem.

Križarjenje med otoki je tako pravo zenovsko doživetje. Neskončno modrino prekinjajo bele peščene plaže in otoki s tropskimi palmami. Vročina, sol in vetrc mršita lase, zato je bolje, da si dolgolaske lase ukrotijo v kito ali čop – sicer razčesavanje ne bo ravno prijetno.

Na ladjah mrgoli filipinskih mornarjev in mornarčkov. Tam namreč sploh ni nič nenavadnega, da otroci pri dvanajstih letih delajo daleč stran od doma. Najprej se ti zazdi, da pravzaprav le malo postavajo okoli in poležavajo na palubi. Večina jih počiva, eden izmed njih je zadolžen za ribolov, tako da se, če je morska sreča mila, mastiš z odličnim tuninim sušijem. In verjemite, to je bil moj najboljši suši s tuno do sedaj.

Ko se sonce počasi začne spuščati, izjemne sončne zahode lahko opazuješ še na ladji, kjer zraven dobiš pravo lekcijo o sposobnostih malih filipinskih mornarjev. Na Filipinih je namreč bolj malo pomolov. Voda je pogosto preplitka, zato se kaj hitro zgodi, da moraš zabresti v toplo tropsko morje in oditi na obalo peš. Mornarji pa takrat dokažejo vse svoje spretnosti. Dva izmed njih imata v rokah kole, s katerimi preverjata globino vode, dostikrat pa do točke pristanka plujejo tudi brez veliko luči, zato je tudi to zelo zanimivo doživetje.

Če pa se le da, sončni zahod občuduješ na katerem izmed samotnih otočkov, kjer lahko prespiš kot pravi Robinzon Crusoe. V hišicah, med domačini in otroci, ki se razveselijo belih obrazov ter mršavimi psi ter gospodom pujsom.

Prenočevanje na samotnih otočkih je prav tako izjemno prijetno doživetje, pod pogojem, da se ne obremenjuješ preveč z dejstvom, da je vode za umivanje malo in da spiš v preprostih hišicah. So pa domačini izjemno ustrežljivi. Po kokos splezajo kar na palmo, če si ga zaželiš. Pri tem so neverjetno spretni, saj urno splezajo na palmo in se z mačeto lotijo klestenja mladih kokosovih orehov.

Ko splezajo nazaj na tla, ga z enim zamahom odprejo in ti hitro naredijo še žlico iz trde lupine – potem pa je vse odvisno od tebe. Lahko izpiješ odlično kokosovo vodo in postrgaš mlado kokovo meso. Lahko pa odpiješ malo vode in dodaš odličen filipinski rum – in že imaš pravi pravcati eksotični koktejl