Ko šport postane vrednota

Razmišljam, kako se mi je v zadnjem letu spremenil moj vsakdan. Danes si ne predstavljam dneva brez športnih aktivnosti, brez fenomenalnega občutka po treningu v telovadnici oz. fitnesu, predvsem pa tega novega,  drugačnega, svežega celodnevnega razpoloženja, na katerega sem skozi vsa gimnazijska in študijska leta pozabila.   Leto nazaj si ne bi nikoli mislila, da bo šport pri meni (spet - po dolgem času) postal ena od najvišjih vrednot.

Celostno gledano vrednote predstavljajo naš individualni odgovor na vprašanje, kako je smiselno živeti. Če se osredotočimo na definicijo vrednot, govorimo o vrednoti kot pojmu, katerem posameznik priznava veliko večjo načelno vrednost in zato tej stvari daje prednost. To pomeni, da tem več svojega časa posvetimo neki vrednoti, tem bolj jo cenimo, v primeru seveda, da se lahko odločamo med več dejavnostmi in potencialnimi pozornostmi. Velikokrat se je namreč potrebno odločiti za neko aktivnost, dejavnost kateri dajemo prednost in takrat svojo vlogo odigrajo vrednote. 

Še dobro leto nazaj je bila moja edina rekreacija eno-urni sproščujoči sprehod z mojim psom, ponavadi dvakrat na dan - predvsem za zbistritev misli. Moj dan se je začel s kavico, facebookom, ki se je znal zavleči z dolgimi chati, sprehodom in kosilom, nadaljeval - če je bil čas - z učenjem in nato s službo, zaključil pa z večernim sprehodom - ki je ponavadi temeljil predvsem na lenih pogovorih s prijateljicami, ki so se mi pridružile na svežem zraku. Vikendi so bli rezervirani za predavanja na faksu in žur. Prehranjevalne navade so bile katastrofalne - čim manj čimvečjih obrokov, kar je seveda vsemogočni FAIL. Takrat si nisem niti predstavljala, da bi nekaj časa lahko dejansko posvetila športu - vse ostalo je bilo namreč bolj pomembno. 

Nekega dne pa, ko je bilo naveličanje tega vsakdanjika na vrhuncu, želja po nečem novem, drugačnem izjemno velika in nezadovoljstvo z lastnim razpoloženjem in telesom precejšnje, je prišlo v mojem vsakdanjiku do preobrata. Brez napora, brez odlašanja in brez trpinčenja - zahvala gre le veliki želji po spremembi, kar je tudi bila glavna motivacija. Tako so se jutra začela z nasmehom na obrazu, treningom v fitnesu, doolgim sprehodom v naravo, učenjem, kosilom, službo in končal z drugim dolgim sprehodom. Prehranjevalne navade so se tudi brez težav spremenile (kdo bi si mislil, da je tako lahko??); veliko manjših obrokov, manj sladkarij in čista odtegnitev kruha in gaziranih pijač. Za pridobitev časa sem se odpovedala facebooku in žuru. Na začetku po treningih sicer ni bilo lahko - muskefiber me je ubijal, energije mi je včasih zmanjkalo, kar pa me vseeno ni ustavilo pri nadaljevanju. Šport mi je dal ogromno plusov, in nekaj malega minusov - če se temu lahko tako reče. Tudi krog prijateljev in znancev, ki mi  vedno polepšajo dneve se je hitro spremenil.  Žurerski kolegi so šli svojo pot, "kofetkarskih prijateljev" ni več toliko na vidiku, prišli pa so drugi, tako novi kot stari prijatelji - taki, ki nas druži šport in rekreacija. Šport je takrat postal moja cenjena vrednota. Vrednote so  lepilo med ljudmi. Ljudje z enakimi vrednotami se običajno družijo skupaj. Če pogledamo na najširši nivo, ljudje, ki jim je pomemben šport, se družijo skupaj. Poslovneži se družijo skupaj. Ljudje, ki radi potujejo se družijo skupaj. Dobro in zlo ne sodelujeta najboljše. Iste ptice letajo skupaj in to se odraža tudi v vrednotah. 

Na spremembe v našem življenju vplivamo mi sami. Mi smo tisti, ki se odločimo, da želimo nekaj spremeniti, mi smo tisti, ki se odločimo, kako se bomo prilagodili na nove okoliščine, vendar smo velikokrat preveč leni, da bi se spremenili. 

In še pod zaključek objavim moj najljubši quote, ki mi je vedno dal voljo: The spirit is always willing, but the flesh, the flesh can be weak!