Pust, pust, krivih ust

Najprej smo poiskali potreben kartonast papir, kar ni bilo enostavno, ker ga niso nikjer prodajali, v druge namene pa smo uporabljali navaden papir. Še najbolje so se obnesli risalni listi, na katere smo risali v šoli. A starši nas niso smeli videti, ker bi se razburjali. Bili so dragi, denarja pa ni bilo veliko.

Risalni list smo razgrnili po mizi in ga izrezali v obliki elipse, z ostrimi škarjami pa smo naredili prostor za usta, nos in oči. Nekateri so pristrigli tudi zobe, jaz pa sem imel rajši dolg, rdeč jezik. Potem smo risali po obrazu z vsemi barvami. Obrvi so bile lahko črne, rdeče ali vijoličaste, le bele ne, ker se ne bi nič videle. Takšno masko si poveznil na obraz in jo zavezal z dvema vrvicama. Nekatere so bile res strašne. Mnogi otroci so se odločili za živalske obraze, a zanje si moral biti spretnejši.

Namesto kartonske maske so se nekateri odločili za »škrnicelj«. Morali smo ga izprositi pri trgovcu. Škrniclji, ki bio pokrili vso glavo, so bili veliki in redki. Zato smo prežali nanj, dokler je mati prišla z nakupov. Neki fant jih je nabral poleti in jeseni in nato podarjal svojim prijateljem.

Zdaj je bilo treba poskrbeti še za obleko. Neka deklica jo je zlepila kar iz časopisov, med staro šaro pa smo poiskali bolj pisana oblačila. Če si igral zmaja, si moral poiskati kaj zelenega, za medveda si potreboval kožuh (tudi če ni bil ravno medvedov, največkrat smo si nadeli ovčje), čarovnica pa je morali imeti na sebi čim bolj pisane cunje in pri sebi (čarobno) palico ali (letečo) metlo.

Nato smo se zbrali v manjše skupine in hodili od vrat do vrat. Prebivalci so nam darovali največkrat krofe, tudi flancate in celo buhtelje, bolj radodarni kakšno pomarančo. Sicer pa nismo prosjačili zaradi daril, to je bila bolj igra. Nekateri suroveži pa so nas kar nagnali, tako da smo se razbežali in z daljave kazali jezike. Zaradi mask nas niso prepoznali, da bi se kasneje maščevali, kot so se neki deklici, ki se je naličila brez maske. Hudi sosed ji je primazal tri krepke klofute in kričal: »Hudič! Čarovnica! Vam že pokažem!«

Potem smo si kazali in preštevali krofe, kdo jih ima največ. Nikoli nisem bil dober berač, zato je bil moj izplen majhen.

Včasih smo se skrili v kletnih prostorih občinske hiše in čakali, da kdo pride. Moških nismo vznemirjali, ker smo se jih bali. Toda ko je prišla kakšna gospodinja, smo planili pred njo in zakričali: »Bau!« Reva je zarjula kot ranjena žival in stekla po stopnicah navzgor. Mi pa smo malone počili od smeha.

Pust je lahko pustni čas, to je čas pred pepelnično sredo ali pa pomeni pustno šemo, maškaro. Pustni čas je premakljiv in je odvisen od velike noči. Prava pustna dneva sta dva; pustna nedelja in pustni torek. Mi pa smo si izmislili še pustni ponedeljek. V nedeljo smo se prvič napravili v maškare, ponedljka pa nismo hoteli spustiti in smo tudi na ta dan hodili naokrog. Učitelj Rozman pa nas je poučil, da tega dne pusta ni, a ni povedal, kam se je skril.

Rozman nas je poučil, da praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, prevzeli pa so ga Rimljani in si ustvarili več praznikov, ob katerih so se šemili. Praznovanje in šemljenje se je klub upiranju uveljavljajoče se Cerkve nadaljevalo tudi po pokristjanjenju; od 10. stoletja pa je odpor ponehal. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom. Beseda pust je poznal že Trubar. Verjetno je nastala iz »mesopust«, to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu »opusti meso«. je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več. Opustili smo meso, ne pa krofe, ki so glavna pustna jed. Močna zakoreninjenost izraza pust kažeta dva imena: Pust in Kurent, iz katerega je nastal tudi Kuret.

V sredah je vaška mularija odšla v gradbeno jamo, kjer so pokopavali pusta. Štirje silaki so nosili na nosilnici lutko v človeški velikosti, nekaj žensk v procesiji pa je tulilo. kot da jokajo. Nekoč smo se jim pridružili in kričali kot jesharji, dokler nas niso nagnali iz vrste.