Utrinki iz Uppsale in Stockholma

V času, ko je bil glavni junak Rdečega Vikinga, rdečelas, nekoliko hipohondričen, pa zato toliko bolj bojevit mladec z imenom Orm v ujetništvu kot veslač na arabski galeji, se je ob neki priložnosti pogovarjal s sojetnikom arabskega rodu, pesnikom Kalidom. Ko mu je ta razložil, da prerok Mohamed prepoveduje pitje in opevanje vina, je Orm suho pripomnil: "V moji deželi nihče ne more zapovedovati svobodnemu človeku, kaj lahko pije in česa ne sme, ne kralj ne navaden državljan."

Državljanska svoboda, ki jo je tako nostalgično opisoval Frans Gunnar Bengtsson, je najbrž res veljala na prelomu prvega z drugim tisočletjem, v času, ko je bila ta odlična knjiga napisana, torej v letih 1944-46, pa je bil na Švedskem že več desetletij (od leta 1905) uzakonjen državni monopol nad prodajo alkoholnih pijač, ki traja še dandanes. Količina dovoljenega nakupa je bila poleg tega v medvojnih in zgodnjih povojnih letih strogo omejena in odvisna od socialnega statusa - povsem prepovedana je bila prodaja dvema skupinama državljanov, nezaposlenim ne glede na spol in poročenim ženskam (če se za prve še domislim kakšne utemeljitve, se je za druge ne morem, morda zato, ker nisem poročena :-).

Leta 1922 so se Švedi na enem od šestih (!) referendumov v svoji zgodovini odločali celo o popolni prohibiciji; predlog je bil zavrnjen s precej skromno večino, nakup žganic pa je vseeno ostal striktno racioniran, čeprav so lahko kupovali vino v skoraj neomejenih količinah. Leta 1955 so restriktivno politiko nekoliko omilili; odtistihmal lahko vsak državljan, ki je dosegel z zakonom predpisano starost 20 let, v državni monopolni trgovini Systembolaget kupi - pod pogojem, da je ob samem nakupu še trezen - neomejeno količino alkoholne pijače, ki je sicer krepko obdavčena, ampak davek narašča z odstotno stopnjo alkohola.

Tako v podružnicah Systembolaget naletiš na hecen paradoks: najcenejša brozga dvomljivega izvora, uvožena v vagonih in pakirana v kartonskih škatlah, stane med 60-100 kron, kvalitetna vina, vključno z raznimi južnoafriški shirazi in francoskimi šampanjci kotirajo nekje med 100-200 kronami, pri 200 kronah/liter pa se začnejo že cene visokooktanskih žganic. (100 kron je približno 11€). Trgovine Systembolaget imajo poleg tega precej restriktiven urnik in so ob sobotah popoldne in ob nedeljah zaprte. Glede na povedano ni težko ugibati, v kakšno obliko alkohola bo vložila postrgano žepnino skupina mularije, ki bo svojega malo starejšega kolega poslala v trgovino. Navadnim trgovinam pustijo prodajati le tiste pijače, ki niso dosti močnejše od kefirja, kar pomeni, da lahko na piksni z napisom Original Heineken prebereš, da vsebuje 3% alkohola (Freddy Heineken se mora ob tem najbrž obračati v grobu).

Zaradi visokih davkov na alkoholne pijače cveti - seveda na črno - domača destilacijska obrt na podeželju, že desetletja pa je v navadi nekoliko hecen, čeprav s pijanskega stališča očitno neznansko učinkovit nacionalni šport potovanja na trajektih, ki povezujejo Švedsko s finsko avtonomno pokrajino Åland. Ta je nerazumljivo izvzeta iz enotnega carinskega področja Evropske skupnosti, tako da se na teh trajektih potniki založijo z zalogami visokih oktanov po duty-free davčni stopnji in se tudi že med samim potovanjem nacedijo dobesedno do nezavesti, če imajo srečo; če je nimajo, se eskapada konča z izpiranjem želodcev ali občasno celo s čim hujšim.

Z malo zlobe torej lahko razberemo sporočilo, ki ga švedska država namenja svojemu državljanu. Takole pravi:

- o, Šved, pazi, da se boš opijanil načrtno - trezno in v dopoldanskem času kupi v soboto dovolj alkohola, raje še malo več, da ti ga do nedelje zvečer ne bo zmanjkalo;
- za čvrsto švedsko srce se ne spodobi, da bi se ukvarjalo z mehkužnimi južnjaškimi zablodami o kvalitetnem vinu, ki dopolnjuje hrano - glavni efekt alkohola je vendar to, da zadene, ne pa buržoazno pleteničenje o cvetici, teksturi, aftertasteu in podobnih fantazijskih kategorijah;
- kadar imaš priliko, se ga nažgi do onemoglosti, kdo ve, kdaj se ti bo prilika ponudila naslednjič.

Po drugi strani so državljani s tem sporočilom očitno zadovoljni, sicer bi ga najbrž že šli spreminjat; lahko tudi, da se državljani postopno navadijo na nanny state tako kot pregovorna žaba v mlačni vodi, tako da jih tudi čudne navade v zvezi s kondomi in posilstvi, ki jih je izkusil Julian Assange na lastni koži, ne motijo preveč . V skladu z najinim potovalnim načelom "when in Rome do as the Romans do" in s primerno dozo prezira sva torej kupovala vodeni Heineken, Systembolaget sva pa obiskala samo enkrat, in sicer takrat, ko sva si šla pogledat največjo Ikeo na svetu - o tem, o švedski različici Kacinovega klanca in še čem pa naslednjič (whenever that might be:-).

*TBC*

John Lennon Lives!

 No pasaran! (Proxima was there... *tease*, kar je nekaj podobnega kot TBC, samo da je še hujše :-)

Zdaj pa zares *TBC*!