Mojemu atu

Drage moje, dragi moji!

Tudi jaz se v teh dneh spominjam svojega atija (še vedno), ki je odšel mnogo prehitro in sedaj mineva že petnajsto leto, ko ga več ni. Bil je star komaj 52 in ko pomislim, kaj vse bi še lahko doživel, me stisne...

Ne mine dan, da ne pomislim nanj. Sreča je samo, da več ne boli. Da ostanejo prelepi spomini, ki živijo z nami in nam bogatijo življenje. To bogastvo nosimo s sabo vsak dan - to so nam dali. in hvala jim.

Vsak bi želel, da bi bila starša ob tebi za vedno. Še pomislimo ne, da nekoč ju ne bo več. Hudo je, če te zapustita prezgodaj, oziroma, ko sta še mlada, vendar hudo je tudi, če sta stara!

Danes je mesec dni odkar ga je Gospod k sebi vzel!

Anamarija, zelo lepo si napisala. Tudi moj ata je bil tak, Ata z veliko začetnico. Dobro leto je, kar ga ni več, dopolnil pa jih je 80. Še vedno ga pogrešam in solze so mi prišle v oči, ko sem brala tvoj blog. Otroci smo pač vedno otroci, dokler imamo starše, pa tudi če imamo že kar nekaj let...O, kako rad je vedno prišel k nam na kosilo, na praznovanje rojstnih dni, novega leta, Martinovega... vedno je težko čakal te skupne obrede...hvaležen, obziren in potrpežljiv v svoji bolezni..tako dober...

Hvala, da si z nami delila svoje občutke.

Anamarija, hvala da si delila tale zapis z nami in marsikomu obudila spomine.

Mojega ata že 18 let ni, zelo dolgo, po drugi strani pa se mi zdi, da še ni tako daleč nazaj, ko smo bili skupaj in spomin je še kako živ na lepe in srečne skupne trenutke.

Anamarija res zelo lepo napisano! Človeku se kar kamen odvali od srca ko spravi nekaj takih lepih besed in lepih mislih na nek papir ali ko jih izreče, pačeprav sam sebi. Vem kako ti je, tudi meni so starši umrli že kar nekaj let nazaj, moj ati bi jih imel letos komaj 54. Spomnim se kako je vedno z veseljem prišel k nam na obisk (ker smo bili v rejništvu) in s kako težavo je odšel...šele sedaj ga razumem kako mu je bilo, ko si pač otrok veliko stvari spregledaš. res lepo da si se takole spomnila nanj.

Mojcazala, meni se zdi pa lepo, da si tukajle našla prostor in sicer zelo na kratko, pa vendar toplo napisala nekaj o sebi.

Lili Novy je takole napisala v eni svojih pesmi: Vsak jo nosi neko rano, ki jo vsakomur zakriva, materi celo prekriva, z grenko solzo jo umiva.

Včasih je dobro in prav, da čisto malo dovolimo pokukati vase.

Človeku tako dobro dene, ko vidi, koliko ljubezni je v nekaterih družinah...

Tudi tam, kjer ni bilo tako, smo se imeli po svoje radi.

V svoji družini sem želela "prave" odnose, vendar zdaleč ni tako, kot sem hotela.

Tako, da včasih v mislih poiščem svoje starše, da se pogovorimo. Nobenih očitkov ni, nobene nestrpnosti,vse je ena sama pomiritev.

Vendar moramo priti do določenih spoznanj, da kdaj lahko vdano prisedemo k "modrecem" . Ne oporekamo jim, samo vdano soglašamo. Z nekakšnim razumevajočim nasmehom prizanesljivo poslušamo. Nobenega obžalovanja ni več, zakaj nismo naredili nekaj, kar bi lahko. Nekako začutimo vrednost stvari. Zavemo se, da smo preveč časa in energije zapravili za omejene cilje. Mikavne, vendar nevredne. Včasih mislimo, da nas je življenje obšlo, da nam nekaj dolguje...Končno si s hvaležnostjo priznamo, da je bilo življenje do nas pravzaprav prizanesljivo.

Vsaka izguba staršev pusti globoke rane. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da solze, ki objokujejo smrt v ljubeči družini, pomenijo še zadnje ljubkovanje. Tam, kjer ni čisto tako, so solze obžalovanja.

Trinajst let je, odkar nas je zapustil moj oče. Nismo vedno imeli stikov. Pogrešam ga!

anamarija1

Precej casa mi je bilo potrebno, da poskusam napisati skromen komentar k temu prekrasnemu opisu tvojega oceta. Berem ga skoraj vsak dan. Prav taksnega oceta sem jaz vedno sanjala. No, sedaj samo sanjam, da bi vedela kdo je oziroma kdo je bil kajti, kajti njegovo ime je bilo velika skrivnost in ga je mama odnesla v grob. Tako se tudi jaz v mislih pogovarjam z mamo in ona mi na vsa moja vprasanja odgovarja prijazno in ljubece.

Se enkrat ti hvala anamarija1

Od smrti mojega očeta bo čez štiri dni minilo 4 mesece. POGREŠAM GA VSAK DAN.

Včasih se oglašam, ko me nihče za to ne prosi. Upam, da ne bom nadležna. Amelia, nekako si me potegnila za jezik. Razmišljam, kolikokrat si se v mislih zatekla k očetu. ...Mogoče je, da je prav tak, kot bi si ga želela in ga je opisala Anamarija. Včasih so v ljubezni ...prepreke, omejitve ali še kaj drugega, da se neka skrrivnost ne vrže kot najbolj mastna kost, da bi jo opravljivci z veseljem glodali. Zaupaj mami in spoštuj njeno skrivnost!

Že res, toda otrok ima pravico imeti tudi očeta. Če bi ji mama rekla tvoj oče je tainta, vendar iz tegaintega razloga ne želi, da se srečujeta, bi z veliko pogovorov z mamo to razumela, lažje bi bilo. Če pa ne veš ne kdo, ne od kod, ali je še živ...

Lepo si napisala o svojem atu. Tudi moj ata mu je bil malo podoben, le zgovoren ni bil. Ko nas je zapustil, bilo je neke turobne jeseni, sem mu v slovo napisala par verzov, pa bi jih delila s tabo.

Jesenski dež bo jokal z mano, ker te več nazaj ne bo,

listje stkalo bo preprogo, da po njej te poneso.

Težko je slovo od tebe, misel, da nič več te ni!

Hvala ata za vse dobro in za skupne lepe dni!

Katrca11, hvala!

Anamarija1, čutim s teboj...danes je dve leti, kar je preminil moj predragi ata - in danes je moj rojstni dan...in jaz jočem...tudi za sina, ki sem ga včeraj odpeljala na psihiatrijo po težkih dneh in nočeh

Drži se, Robida. Včasih se stvari v življenju tako čudno žalostno obrnejo, vendar, nič ni večno. Verjemi, bo minilo in čakajo te še lepi in srečni trenutki, dnevi, obdobja. Zdaj pa dovoli, da solze izperejo bolečino. Da se čim prej vse lepo uredi, ti želim, za tvoj rojstni dan. Bodi zdrava, da se boš veselila sinove vrnitve domov. Vse bo zopet dobro, boš videla. Res iz srca ti želim, da čim prej!

Pozdravljene,

Danes se tudi jaz pridružujem Anamarijinem blogu, prebrala sem ga takoj, ko si ga napisala. Solze so mi tekle..... Danes moram pa pisati tudi jaz, saj mineva 20 let od kar me je zapustila moja draga mami. Mami pogrešam te zeloooooooo.

Hvala, ker ste me brali.

10.12 2012 je bilo 1 leto odkar ga ni, še danes ne morem verjeti, morda nas ravno to drži po konci.

V tem letu se mi je večkrat zgodilo, da sem ob počitku čutila za mano njeno senco, slišala sem ga in sem se v trenutku ozrla v upanju, da bi ga spet močno objela. V meni še vedno živi.

Dovolite mi, da napišem nekaj po moje in za vse tiste/i, ki ste izgubili drago osebo:

Non viviamo, sopraviviamo.

Res je, sopraviviamo...

Misli, ki kar nekako sodijo v dnašnje praznično božično jutro. Da se spomnimo tudi tistih, ki jih ni več, a jih imamo še vedno radi.

Zelo lepe misli anamarija1. Preproste, iskrene, doživete.

V opisu najdem svojega atija...dobrega, poštenega, moja opora, moj vzornik.....7.7.2007 je bil dan ko ga je nekdo spregledal na cesti..... pogrešam ga, vsak dan. Letos sem izgubila hčerkico, upam, da sta skupaj. To je edina misel ki mi pomaga predihati te težke praznične dni.

V svetli noči, v tihi noči angelčki veseli,

so na zvezde, svetle zvezde tiho prileteli.

"Lučke božje drage, pojdite ve z nami.

Radi bi k ljudem na zemljo, pa ne znamo sami.!"

Pa so zvezdice za lučke angelčki si vzeli,

ko so skozi črno temo k nam na svet hiteli.

Na božičnem drevcu zlate zvezde zdaj gorijo,

angelčki pa zlato srečo med ljudmi delijo.

Pravijo, da čas celi rane, vendar ob izgubi lastnega otroka se rana nikoli ne zaceli.

Velikokrat sem se spraševala kako se preživi ob taki nepopisni bolečini...

Talia, sem ob tebi, drži se.