Kako smo nekdaj miklavževali

V svojih pismih sem sporočal to, kar sem si želel, največkrat čokolado, pomaranče in krancelj suhih fig. Enkrat sem zaprosil tudi za lesenega konja, a ga nisem dobil. Mati je dejala, da ga je Miklavž najbrž pozabil. Ker še nisem znal pisati, sem narekoval svoje želje sestri Alenki. »Dragi Miklavž, prinesi mi čokolado, ki jo imam zelo rad in mi jo starši nočejo kupiti. Prosim te tudi za orehe, ker z njimi otroci balinamo. Jaz sem zmerom najboljši. Priden bom in bom ubogal mamo in očeta.«

Ponoči nas je obiskal Miklavž z darovi: čokoladami, bonboni, sadjem (zlasti suhimi figami in rožiči) ter orehi, včasih pozlačenimi z zlato peno, da smo jih obešali na božično drevo. Dosti več pa nismo dobili. Najmanj smo bili veseli šolskih zvezkov in knjig, ker bi nam bi jih morali kupiti starši.V nekaterih družinah so otroci nastavljali nogavico, da jo je svetnik napolnil z dobrotami. Zjutraj smo takoj pogledali pod posteljo in si razkazovali darove. Večkrat sem sklenil, da ne bom zaspal in bom buden pričakal Miklavža. A mi ni uspelo. Veke so postajale težke kot svinec in hitro sem se pogreznil v sen. Enkrat pa sem Miklavža videl v sanjah. Z dolgo belo brado in svetniško kapo se je sklanjal nad menoj in mi mrmral: »To je zate, to je zate, ker si priden.« Toda nobeden od moje družine ni verjel, da bi me Miklavž zares obiskal. »Zakaj pa ni mene, če je bil že tukaj?« se je spraševal brat Smiljan in rekel, da lažem. Zato sem zajokal in trdil svoje naprej. »Obiskal me je, jaz vem, da me je obiskal. Rekel je tudi, da Smiljan ni priden,« sem se še zlagal.

Nekaj dni pred obdarovanjem smo praznovali Miklavža v kulturnem domu v Šentvidu, kjer smo stanovali. Na oder so se povzpeli Miklavž, angeli in hudiči. Miklavž je držal v rokah zlato palico z vibasto konico. Angeli so imeli na hrbtu velika bela krila in enkrat se mi je zazdelo, da je med njimi tudi deklica Majda iz sosednje vasi. Hudiči so renčali kot jezni psi in mi smo vsakokrat vztrepetali. Bili so črni kot sajasta posoda, eden pa je bil rdeč. To je bil njihov poglavar Satan, ki je po odru najbolj besnel.

Miklavž je klical otroke po imenu in jim izročal darila, kakšno čokoladko, vrečko z bonboni ali kaj podobnega. Vsakogar je tudi nekaj vprašal in on je moral odgovoriti. Ko je poklical mene, sem trepetajoč vstal in odšel na oder. Miklavž mi je pomolil palico pod nos in ukazal: »Poljubi palico!« Ubogljivo sem jo poljubil. Dal mi je tablico čokolade in vrečko pomaranč, odnesel sem ju na svoj stol zraven očeta in matere.

Nekateri starejši mladinci niso hoteli odgovarjati ali ubogati ukaze, smejali so se svetniku v obraz in neko dekle mu je celo pokazalo jezik. Tedaj so se zagnali mednje hudiči in jih vrgli skozi luknjo v podu. Kasneje sem jih videl v zadnji vrsti, nekateri so imeli v rokah celo darila in sem se čudil, kako da niso ostali v peklu.

Nekega večera sem videl pred kulturnim domom Miklaža, ki si je snel masko in brado. Zagledal sem učitelja Vončino. Prestrašil sem se ga in stekel za starši. Povedal sem, da sem videl, kako se je Miklavž spremenil v učitelja Vončino. Brat se mi je smejal, oče pa je resno dejal: »Veš, Videk, sveti Miklavž mora v eni noči obiskati na tisoče otrok. To pa ni mogoče. Zato mu pomagajo nekateri pobožni možje in si nadenejo njegovo obleko. V Šentvidu je zaprosil gospoda Vončino. To je skoraj toliko, kot da bi nas obiskal pravi Miklavž.

Kasneje sem zvedel, da so bili starši v Šentvidu zmenjeni, da otrokom nakupijo darila in jih izročijo Miklavžu, pravzaprav lažnemu Miklavžu. Darila za nas je kupil zdravnik Justin, moji starši pa Justinovim otrokom. Pametna domislica za varanje otrok.

V šoli smo si pripovedovali, kaj smo dobili. Marjan je trdil, da je dobil šibe in korobače za bližnji tepežni dan. Z njimi smo fantje bičali dekleta po zadnji plati, da so cvilila od jeze. Nisem mu verjel, da bi bil svetnik tako žleht. Na začetku prvega razreda sem še veroval vanj, kasneje pa sem se norčeval iz manjših otrok v vrtcu, ki so z zamaknjenimi očmi gledali na oder in trepetali pred hudiči.

Šele v prvem razredu osnovne šole sem zvedel, da Miklavž ne obstaja. Prijatelj Marjan mi je dejal: »To so babje čenče. Miklavža so si izmislili odrasli, da jim mi otroci ne bi nagajali.« Rekel sem: »A zato so oblekli Vončino v Miklavža?« Marjan se je zasmejal in odgovoril: »V Miklavža pametni ljudje ne verjamemo.«

Vendar mi je bilo zelo hudo. Doma pa nisem rekel ničesar. Ko sem šel spal, sem zaril glavo v odejo in potočil nekaj solz. Zavedel sem se, da svet sestoji iz prevar. Kljub temu smo bili veseli daril in srečni, najbrž bolj kot današnji otroci, ki dobivajo električne vlakce, avtomobilčke in ladjice, bonbonov pa sploh ne marajo, Že takrat pa sem opazil, da Miklavž ni pravičen, ker je sošolki Marjanci, ki je bila hči tovarnarja Sete, prinesel bicikel, sinu šolskega sluge Samotu pa le dva jabolka. Pa še ta črviva. Čeprav me je svetnik razočaral, nisem mislil na to in mu še naprej pošiljal pisma. Oče me je potolažil: »Miklavž že ve, kaj je prav in kaj ne.«

Ko se danes spominjam tistih dni, mi je žal, da Miklavža ni več. Prosil bi ga za nov računalnik, ker se mi ta pogosto kvari. Prosil bi ga tudi za steklenico vina, ki mi ga je zdravnik prepovedal. Moja pokojnina pa je majhna.