Utrinki iz Uppsale in Stockholma

V Uppsali sva bivala v istoimenskem hotelu, članu hotelske verige Profilhotel. Hotel je zelo prijeten, ne predrag, le nekaj sto metrov oddaljen od glavne železniške postaje, in, kar je še boljše, le ulico stran od slovitega Linnejevega botaničnega vrta, ki pa je - na žalost - od oktobra do aprila zaprt in sva si ga prihranila za naslednjo priložnost. Pri zajtrku sva se srečala s prvimi lingvističnimi ugankami, ki sva jih z navdušenjem reševala ves preostanek bivanja: pestra bifejska ponudba je obsegala nyponsoppo, s pomočjo katere sva se fiksala z velikimi količinami C-vitamina; na različne načine pripravljenimi ägg (hårdkokta, löskokta in äggröra), vrsto raznih ostar, celo kopico mesnin od rök skinka do kalkon salami; ponujali so nam rostbiff, kaviar v povsem nepietetnih tubah, v kakršnih je pri nas paradižnikova mezga, bogato izbiro spannmål in čudovit bröd najrazličnejših vrst, da nisi vedel, katerega bi izbral, pila sva pa lahko med drugim varm ali kal mjolk, äppeljos, apelsinjos, te in kaffe. Ste vse razumeli? Saj je čisto enostavno, še bolj, če imaš bife kar pred sabo. Učenje tujega jezika gre najhitreje, ko si vanj tako rekoč potopljen, pomaga pa tudi, če dopustniško razpoloženje olupi skorjo vsakodnevne rutine, zdi se mi, da možgani na ta način kar pijejo novosti. (Teza še čaka na preizkus s kake maroške tržnice, ko bom imela namesto apelsinjos napisano عصير البرتقال, bomo videli, če si bom takrat še upala komu soliti pamet:-)

Prvega vtisa, da pisana švedščina še najbolj spominja na angleščino, ki bi jo izmenoma zapisovala Dolenjec in Prekmurec z disleksijo (glede izgovora sva se strinjala, da nama buhpomagaj brez zvočnega slovarja), nama tudi kasneje ni uspelo ovreči. (Neusahljiv vir zabave na tunnelbani, torej stockholmskem metroju, sva našla v dešifriranju plakatov, obvestil in reklamnih nalepk; med drugim sva na ta način odkrila čudovito besedo vuxenutbildning, izobraževanje odraslih; pojem v švedskem vsakdanjem življenju kotira zelo visoko.) Komparativna lingvistika na Švedskem tudi sicer ponuja mnoga zabavna presenečenja. Nekateri izrazi so zelo podobni slovanskim (läkare je zdravnik, lök čebula, ko v Systembolaget, državni monopolni trgovini z alkoholnimi pijačami, ugotoviš, da delijo vina na vitt in rött, se ti pa razsvetli tudi, kako so prišli do besede vitlök, ki pomeni seveda česen ali beli luk, kot bi rekli bratje Srbi; stol je celo kar stol :-)), drugi angleškim (ni treba dosti fantazije, če hočeš s svarilnega napisa razumeti, da je nekaj förbjuden, ali z internetne strani razbrati, kaj mislijo s sök ali hjälp), tretji nemškim, odkoder so povzeli tudi navado sestavljanja izrazov v jare kače, ki sežejo čez celo vrstico teksta ali še dlje.

Ker sva od Stiega Larssona naprej zasvojena z nordijskimi kriminalkami, sva začela sanjariti o tem, kako bi se bilo fino naučiti vsaj pisane švedščine dovolj, da bi brala Arneja Dahla, Jo Nesböja, Håkana Nesserja in Lizo Marklund kar v originalu in ne bi bila več na milost in nemilost prepuščena izbiri angleških založb ali mesarjenju nekaterih naših prevajalcev, da o lektorjih ne govorimo. Kot kaže, naju je usoda brez usmiljenja porivala v to smer, saj sva na bolšjakih in v antikvariatih naletela na same stare prijateljice, od prve knjige millenijske trilogije I Men Söm Hattar Kvinnor do čudovito ohranjene izdaje Boken om San Michele,

(kot zakleto nisva našla ravno originala ene mojih najljubših knjig nasploh, torej Rdečega Vikinga avtorja Fransa Gunnarja Bengtssona, tako da sem ga nekaj dni po prihodu domov iz čiste nostalgije šla izbrskat in naročit na abebooks), ki so romale v najino prtljago skupaj z nekaj izvodi Metroja in 18-Minuterja. Na eni od stojnic sva naletela na švedsko-italijanski slovar v obe smeri, ki ga je moj najdražji ročno kupil in mi ga takoj poklonil s pripombo "Eccola, due per il prezzo di uno!" z referenco na moj najnovejši projekt, namreč tečaj italijanščine. Edina novost, ki sva si jo privoščila v neverjetno založeni knjigarni iz verige Akademibokhandeln, je pravzaprav dovolj zgovorna:

Odkar obiskujem italijanski tečaj, si navijam budilko dvajset minut prej, da lahko pred odhodom v službo še poslušam Uno Mattina na RAI1 (pri večernih poročilih na kateremkoli programu me ne bi obdržal budne niti Riccardo Scamarcio v Adamovem kostimu, ki bi poročal o obisku Velikih Sivih z one strani Galaksije). Telemach mi sicer ne ponuja nobenega švedskega kanala, kar pa v času interneta ne bo problem - če sem se namreč že do sedaj pozimi, ko so dnevi tudi pri nas kratki in temni, nostalgično zatekala na stran TeleRadioSciacca, da bi videla vsaj vremensko napoved za Sicilijo, si bom našla tudi kak švedski link; mogoče kar tistega s prenosi iz riksdaga, švedskega parlamenta, kjer ima predsedujoči pri roki slikovito orjaško leseno kladivo; predpostavljam, da z njim zatolče razne grimsoidne neslanosti že ab inizio.

Iz takih in podobnih šipkoidov Švedi kuhajo zgoraj omenjeno nyponsoppo, kar je nekaj med redko marmelado in gostim sirupom. Tista hotelska se nama je zdela neznansko okusna, ko sva jo čez nekaj dni odkrila in tudi kupila v bližnjem Hemköpu, pa ni bila nič kaj prida - če uspem tale vikend zasačiti še kakšen dovolj neobran šipkov grm, bom malo pobrskala še za recepti.

Takole pa tale nespodobnež istočasno še cveti:

TBC... (ne me priganjat, moram pregledati še vsaj 15G fotk in filmov, cenzurirati tiste najbolj pohujšljive, izbrati tiste najbolj zavist vzbujajoče, take stvari.)

Skratka, con calma.

lp, proxima